BELEŽNICE – Rihard Jakopič

Zato so ga v karikaturah upodabljali kot Boga Očeta in Mojzesa ali kot vojskovodjo na čelu falange slovenskih umetnikov, ki vihté čopič in paleto kot sulico in ščit. Po prvi svetovni vojni se nobena kulturna manifestacija ni mogla odviti brez njega. Bil je med pobudniki ustanovitve Narodne galerije, svetniški patron novomeške pomladi, gromovnik v boju za družbeni status umetnikov in je bil vnebovzet v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti ob ustanovitvi leta 1938. Narodna galerija je v zadnjem desetletju in pol pridobila nekaj njegovih pomembnih slik in okoli 1600 risb. Te so bile izrezane iz prvotnih kontekstov in pomešane med seboj, zato si prizadevamo rekonstruirati prvotne beležnice in risarske pole, da bi Jakopičevo delo in razvoj lahko bolje razumeli. Jakopič se je po štirih semestrih akademskega študija od risbe distanciral. Risbe, drobne in neugledne, so mu služile kot stenografski zarisi bodočih kompozicij, kasneje šele tudi kot način reševanja posameznih problemov v detajlih. Nikoli jih ni namenil javnosti, zato jih razstavljamo v njihovi funkciji − v povezavah s slikami, ki so izbrane tako, da nam risarsko gradivo spregovori kar se da živo. Jakopič je začel zares risati šele leta 1926, ko je dobil naročilo Mestne občine Ljubljanske za monumentalno javno poslikavo prehoda z ulice v atrij novega stanovanjskega kompleksa Meksika na Njegoševi cesti. Ta projekt je prav usodno usmeril Jakopičevo delo do konca življenja, saj je vsa njegova poznejša slikarska snov izhajala prav iz študija za Meksiko, ki je obrodil stotine risb.A slabo uslugo bi napravili avtorju, če bi razstavljali samo njegovo risbo. Jakopičevih beležnic iz najbolj skritih kotov njegove ustvarjalne skrinje ne moremo predstaviti kot samostojnih del, iztrganih iz ustvarjalnega procesa. To so iskrice, ki so spočenjale plamen umetnikove vizije. Med njimi pa najdemo nekaj takih, ki potrjujejo Jakopičev ustvarjalni dar, za katerega je trdil, da si ga ni dovolil odtujiti naravi.