Kovačič je v primerjavi z drugimi člani ljubljanske grafične šole izkusil nekoliko drugačno disciplino uvajanja v tehniko. V Milanu je študiral na Breri, hkrati pa je delal v delavnicah, ki so tiskale za nekatere najvidnejše predstavnike Pariške šole. Tako je bila njegova rutina posvečena tehničnemu nadzoru nad učinki, improvizacija in eksperimentiranje z medijem pa sta ga vodili v inovacijo. Bil je prvi, ki je tiskal s predrtih grafičnih plošč, kar je Bogdan Borčić nato sistematično vključil v svoj likovni jezik.
Kot pedagog je z izjemno občutljivostjo in čustveno inteligenco znal prisluhniti različnim značajem svojih gojencev, odkrival v njih specifična nagnjenja in potenciale in jih spodbujal, da to grafično izrazijo.
Izvirna ideja profesorja Marjana Pogačnika je bila, da bi v Narodni galeriji zaživela raziskovalna delavnica grafičnih tehnik globokega tiska. Zakonca Marjan in Bogica Pogačnik sta Narodni galeriji poleg Pogačnikovega grafičnega opusa in dokumentarnega gradiva podarila tudi dve umetnikovi grafični preši in drugo grafično opremo, kar je predstavljalo materialni temelj za vzpostavitev delavnice.
Mentorstvo in vodenje delavnice je na željo donatorja prevzel redni profesor Bojan Kovačič, ki je izhajal iz tipičnega ateljejskega dela v grafični delavnici za globoki tisk. Učni program je zaobjemal spoznavanje klasičnih grafičnih tehnik globokega tiska, in sicer suhe igle, jedkanice, akvatinte, jedkanice z mehko prevleko, rezervaža in njihovih kombinacij.
Več kot sto ljubiteljev grafike se je med letoma 2004–2018 uvedlo v skrivnosti grafičnih postopkov globokega tiska. Mnogi udeleženci so ostali v delavnici več let. Med njimi so študentje, profesorji, kustosi, restavratorji, arhitekti, likovni pedagogi, umetnostni zgodovinarji, oblikovalci tekstilij, odvetniki, upokojenci … Predstavljamo izbor njihovih najboljših odtisov.