Poglavja so mdr. posvečena naslednjim temam: Ilirske province v likovnih upodobitvah, karikature časnikarja, pripovednika in urednika prvega slovenskega satiričnega lista Brencelj Jakoba Alešovca, karikature nemškega »železnega kanclerja« Otta von Bismarcka, nekatere posebnosti satirične ilustracije v satiričnih listih okrog 1900, razglednica z verzi Prešernovem pesmi in boj proti nemorali, ilustracije Hinka Smrekarja za Humoristični leksikon iz leta 1908 in njegova knjižica Črnovojnik iz leta 1919, likovne upodobitve generala Rudolfa Maistra, karikature in portretne risbe slikarja Riharda Jakopiča, grafični ciklus Ljuba Ravnikarja Ogledalo iz leta 1937, primeri humorja in satire v likovni umetnosti, satirični motivi na panjskih končnicah.
Likovne podobe so hvaležen vir informacij, zato so lahko zanimive za zgodovinarje, umetnostne, kulturne in socialne zgodovinarje, etnologe in druge preučevalce preteklosti. Avtorjevo strokovno in raziskovalno radovednost so vzbudile predvsem zaradi tega, kaj lahko odkrijejo ali dodajo k našemu védenju o določenem dogodku ter političnih, kulturnih, družbenih razmerah v neki zgodovinski situaciji. Likovne podobe nam približajo življenjski utrip preteklosti. Golo faktografijo nam pomagajo spremeniti v živopisno podobo preteklega sveta.
Osrednja pozornost je veljala kontekstu nastanka in sporočilni moči likovnih podob, na katerih prevladuje raznovrstna posvetna motivika. Poleg očitne ilustrativne funkcije, saj likovne podobe lahko nek dogodek ali stanje osvetlijo iz samosvojega zornega kota in na likovno stiliziran način ter nudijo povzemajoč, zgoščen pogled na preteklost, so se nekatera poglavja polotila tudi dešifriranja prikritih kulturnih kodov določene dobe in okolja, ki so jih zajele likovne podobe. Likovne podobe niso samo odrazi posamičnih pogledov njihovih avtorjev ali naročnikov. V njih so se utelesili kolektivni miselni vzorci, ideje, hotenja, občutja, vrednote in predstave, hkrati so postale del kolektivnega spomina.