Pisanje Pfäffingerjeve priča o doslej še nepoznanih
plateh Ivane Kobilce; o njenem svobodnem duhu, njeni ljubezni do
zemeljskih reči (pa naj gre za alkohol, kranjske klobase ali moško telo) in
pred vsem o njeni sposobnosti preživeti – in celo uspeti – v umetniškem svetu
poznega 19. stoletja, v katerem je dekadenca postavljala ravno toliko omejitev,
kot jih je razbijala.
Pariški bohémi so eno redkih pričevanj
ženske, ki je izkusila življenje v bohémski stanovanjski skupnosti ter je
eksperimentirala z umetnostjo, vegetarijanstvom, svobodno ljubeznijo in
ničejanskimi ideali. Slikarkin reflektivni osebni zapis pred bralcem razgrne
problematiko položaja žensk – sploh umetnic – ob koncu 19. stoletja.