Tihe stvari

Iztok Geister o sodelovanju:

Marko Arnež, direktor Galerije Prešernovih nagrajencev v Kranju, me je povabil, da bi načrtovano razstavo likovnih del Marka Pogačnika ob njegovi osemdesetletnici povezali s poezijo, kakor je bilo to običajno v ohojevskih letih. S Pogačnikom sva namreč odraščala v mestu, kjer se Kokra izliva v Savo, bila sva sošolca v gimnazijskih klopeh, na Laborah, odkoder je prelep razgled na legendarno mestno veduto, sva s pomočjo družic tiskala ohojevske publikacije in navsezadnje sva tudi oba nagrajenca Prešernovega sklada.

Namesto sprva ponujenega ponatisa pesmi in risb iz zgodnjega obdobja najinega sodelovanja, sem raje napisal povsem nove pesmi na temo Markovih neobjavljenih risb ušes iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki sem jih našel ob pospravljanju predalov. Zunanji del ušesa se mi je od nekdaj zdel najbolj likovni del obraza, to nastajanje in minevanje lepote uhlja pa tenkočutno ponazarjajo prav Markove risbe.

Trivrstične pesmi, ki po ritmu in zgoščenem izražanju spominjajo na japonsko haiku poezijo, z uglaševanjem slovenskega metaforičnega besednega zaklada preigravajo pojme slišnosti in neslišnosti. Uhelj naj bi bila tista najtišja, stiha in upodobitve vredna stvar v tej poetiki prispodob in preoblikovanj.

O avtorjih:

• Iztok Geister (1945). Prve pesmi je objavil v gimnazijskem glasilu Plamenica leta 1963, kasneje v revijah Perspektive, Problemi, Dialogi, Literatura in Poetikon. Pesniške zbirke: OHO (1966), Pegam in Lambergar (1968), Ikebana (1969), Žalostna majna (1969), Pesmi (1972), Parjenje čevljev (1977), Večni krog (1995), Plavje in usedline (1996), Ptičja strašila (1996), Besede ženskega pomena (2002), Hvalnica ruju (2004), Lepolistje (2007) in Potonikini vrtovi (2022). Napisal je tudi kar nekaj proznih, esejističnih in poljudnoznanstvenih knjig. Za svoje delo je prejel več priznanj: Zlata ptica (za poezijo), Rožančeva nagrada (za esejistiko), Nagrada Prešernovega sklada (za prozo) in Zlatnik poezije (za doprinos k slovenski poeziji). Veliko pozornosti posveča človekovemu odnosu do narave. Za njegov pogled na svet je najznačilnejše zagovorništvo narave, kar pomeni, da naj bi na naš odnos do narave temeljil na spoštovanju živih bitij in prilagajanju spremembam.

• Marko Pogačnik (1944) išče pri svojem delu načine, kako lahko umetnost sodeluje pri oblikovanju in ozemljitvi celovite kulture, ki jo imenuje »kultura Gaje«. Pri tem razvija različne oblike izražanja bodisi v obliki likovnega pristopa, kot je risba, kot so prostorske postavitve iz naravnih materialov ali delavnice v naravni ali mestni krajini. Razvil je geopunkturo, akupunkturi podobno metodo skupinskega dela s postavitvijo kamnov in klesanimi kozmogrami. Temelj njegovega dela je OHOjevska paradigma razvita v 60-h letih prejšnjega stoletja skupaj z Iztokom Geistrom. Objavlja knjige od OHOjevskega obdobja dalje, med drugim: Ples Zemljine preobrazbe, Modrost Zemlje in Kristusova navzočnost, Ustvarimo kulturo Gaje, Ljubezenska sfera Zemlje. V svetu deluje kot UNESCO v umetnik za mir.