Umetnik na delu

Pri tem si pomaga zlasti z argumentom, da umetnosti ni več treba dokazovati, da je družbeno pomembna in koristna dejavnost, saj bi se s tem zaprla v znotraj sistemsko kapitalistično (in populistično) proizvodnjo vrednosti, temveč mora znova poiskati svojo materialno bazo in zasesti natanko tiste abstrakcije, ki zagotavljajo ohranitev sistema in reprodukcijo kapitala. Knjiga bi rada spomnila umetnost, ki je zadnjih nekaj desetletij nenehno tematizirala in vadila politiko, da je pozabila na svojo moč povezovanja zmožnosti abstraktnega (mišljenja) z dejanskimi abstrakcijami (vrednostjo, kapitalom, produktivnostjo, denarjem, blagom, časom itn.).