Dva kluba, dve časti

Ne glede na okoliščine ima človeštvo nekatera univerzalna čustva. Malo je stvari, kjer se ta čustva pokažejo tako močno kot pri športu. Skozi nogomet vidiš družbo v njeni najboljši in najslabši luči ter verjetno v njeni pravi naravi. V zadnjih štiridesetih letih sem zaradi nogometa spoznal ljudi in kraje, ki jih drugače nikoli ne bi. Kljub temu da je nogomet velikokrat kritiziran kot ustvarjalec delitev, ima tudi velikansko moč združevanja.

Moj pogled na svet je zelo preprost. Vsi smo drugačni, a imamo skupno lastnost: vsi želimo biti srečni. Kaj določa srečo, se od človeka do človeka močno razlikuje, a to niti ni pomembno. Po mojem mnenju je sreča težnja in ne realizacija. Ni naključje, da je najmočnejša država na svetu ustvarjena na sanjah in ne na oprijemljivih stvareh. Problem s srečo je ta: ko mislimo, da smo jo dosegli, zmeraj hočemo nekaj več; sosedova trava je vedno bolj zelena.

Mnogi se najbrž ne bodo strinjali, a če imam prav, potem sreča prihaja od stvari, ki se jih veseliš, in ne od stvari, ki jih lastiš. Po mojih izkušnjah je dejansko bolje, da devet mesecev verjameš v ligaško zmago in vero vanjo izgubiš na zadnji nogometni oviri, kot pa da sploh ne verjameš. Zmagovalci se lahko sončijo na lovorikah le tri mesece, preden se vse začne znova in so ponovno vsi v istem položaju. Iz tega razloga imam veliko srečo, da sem navijač Arsenala. Tudi če ekipa v posameznem letu nima nikakršnih možnosti, je skrivnost v tem, da prilagodiš pričakovanja. Nesposobnost narediti to je začetek vseh nesreč, ne samo v nogometu.

Name deluje najbolje, da imam vedno nekaj, česar se veselim na kratki, srednji in dolgi rok. Delo, denar in družina lahko pridejo v poštev na daljši rok, nogomet pa ponavadi zadeva kratkoročne plane. Kakršenkoli je že nek rezultat, vedno pride naslednji teden, ki se ga lahko veseliš. Tudi če ekipa igra katastrofalno, lahko upaš, da bo prihodnji teden vsaj malo manj slabo.

Koledar tekem daje udoben način strukturiranja življenja. Dovoljuje ti, da pripadaš in veš, da bo sreča vedno nekje na poti. Porazi so neprecenljivi, ker dajejo zmagam veliko več užitkov. Nihče ne more ceniti slavja ob dosegu srebra, če ni občutil bolečine ob njeni izgubi v mnogih drugih primerih. Ko se popolnoma predaš usodi svoje ekipe, v resnici ne moreš izgubiti; to je ultimativna »win-win« situacija.