Vekoslav Grmič, škof pričevalec

Grmič ostaja kamenček v mozaiku Cerkve na Slovenskem – takšen, kakršen je – tudi če  nekatere cerkvene publikacije dajejo vtis, kot da ga ni. Njegova beseda je presegala cerkvene okvire in postala odmevna v takratnih družbeno-kulturnih krogih, aktualna pa ostaja tudi danes. Na to kaže že naslov prve njegove publikacije Med vero in nevero.
Ker naročila 2. vatikanskega koncila še vedno niso popolnoma uresničena, je zamisel avtorjev zbornika o ponovni predstavitvi Grmičevega razglabljanja in delovanja (pričevanja) utemeljena in pohvalna.
Branje zbornika bo zanimivo tudi zato, ker nekatere poglede škofa Grmiča – predvsem kar zadeva širino dialoga, kritiko s prečiščevanjem notranjih struktur Cerkve in družbeno angažiranost kristjanov – pogosto zasledimo v učenju sedanjega papeža Frančiška. (Iz recenzije prof. dr. Ivana Rojnika.)

***

Ob branju Grmičevih besedil in besedil znanega nemškega teologa Hansa Künga so se mi že dolgo porajale vzporednice med obema velikima osebnostima. Obema je bil zgled Jezus iz Nazareta in duh njegovega evangeljskega sporočila. Küng ga je kratko povzel v zadnjem odstavku uvoda v knjigo Kratka zgodovina katoliške Cerkve: »Kajti pri vsej koreniti kritiki Cerkve: menda je zdaj že postalo jasno, da se pisec te knjige opira na neomajno vero, resda ne na vero v Cerkev kot ustanovo, ki povsem očitno vedno odpove, zato pa na vero v Jezusa Kristusa, v njegov lik in njegovo stvar, ki ostaja izvorno gibalo cerkvenega izročila, obredja, teologije, gibalo, ki ob vsej dekadenci Cerkve nikoli ni jenjalo. Ime Jezusa Kristusa je nekaj takšnega kot ‘zlata nit’ v nenehno na novo pletenem vezju pogosto tako scefrane in umazane cerkvene zgodovine. Le duh tega Jezusa Kristusa lahko katoliški cerkvi in krščanstvu nasploh prinese novo verodostojnost in umevanje.« Če bi hotel povzeti vsebino vseh treh avtorjev zbornika, bi lahko bila prav gornja Küngova misel »zlata nit« v »pletenem vezju« na stotih straneh. (Iz recenzije mag. Janka Bohaka.)