V središču umetniške prakse Saše Spačal je raziskovanje biokemičnega kroženja snovi na planetu, predvsem v kontekstu mikroorganizmov, s katerimi si delimo telo.
Z razstavo Knjižnica padlih solz avtorica nadaljuje preiskovanje človeške telesnosti v odnosu do okolja in medvrstnih značilnosti vseh živih bitij. Pri tem se osredotoča na razumevanje človeškega telesa kot vodnega telesa (sestavljata ga skoraj dve tretjini vode), vpetega v hidrološke cikle – cikle vode, ki ni ne mirna in ne izolirana, temveč je v procesu neprestanega preurejanja in prerazporejanja.
Ob tem oživlja koncept hipermorja, katerega središčna ideja je, da so vsi organizmi Zemljinega površja povezani v mrežo »morja na kopnem«. Potemtakem smo vsi »premične vreče vode«, bitja, ki so s prestopom na kopno morje vzela s seboj, voda pa je tisti element, ki vsa telesa medsebojno povezuje v soodvisnosti.