V svoji avtobiografiji o otroštvu Ko sem še majhen bil je izjavil, da je marsikaj, tudi naše rojstvo, odvisno od naključij. In verjetno takšno naključje pripelje v počitniškem domu (v Alpah) do srečanja kot jajce jajcu podobnih deklic, Luise Palfy z Dunaja in Lote Körner iz Münchna.

Po začetni osuplosti in tipanju druga druge deklici, s sicer samo eno zunanjo razliko (ena je kodrolasa, druga ima kite), postaneta nerazdružljivi; ob spoznanju, da sta (verjetno enojajčni) dvojčici, skleneta razvozlati, zakaj živita ločeno in o tem ničesar ne vesta. Po počitnicah drzno zamenjata vlogi – Lota odpotuje k očetu na Dunaj, Luisa k mami v München.

Toda začenjajo se prvi »spodrsljaji in luknje v načrtu« – skrivnosti prihajajo na dan; ne zmanjka smeha in skrbi. Kaj bo z deklicama in kaj z njunimi starši? Pisatelj Erich Kästner je vedno trdil, da morajo imeti otroške knjige srečen, pozitiven konec. Se bo tega držal?

O AVTORJU:

Erich Kästner (1899 Dresden–1974 München), nemški pisatelj, pesnik, gledališki kritik in pisec scenarijev (in še marsičesa), je v mladosti sanjal o učiteljskem poklicu (doma so oddajali sobe učiteljem, strastno pa je tudi rad bral in obiskoval šolo). Po študiju v Leipzigu se je preživljal z novinarstvom in pisateljevanjem. Zaslovel je s knjigami za mlade. Pri nas znane so Emil in detektivi, Pikica in Tonček, pa tudi Dvojčici. V njih je v ospredje postavil resničnega mladega junaka, ki po raznih dogodivščinah, v katerih ne manjka predrznosti in humorja, srečno reši svoj problem.

Taka pozitivna dela so aktualna še danes. Kästner, vse življenje neporočen, toda oče enega sina, je bil med obema svetovnima vojnama oster kritik nacizma, kasneje velik nasprotnik vojske, zato so ga v domovini na različne načine hoteli onemogočiti. Znašel se je, med drugim pisal pod psevdonimi ter ostal živ, in še danes ga berejo otroci po vsem svetu (njegova dela so prevedena v več kot 60 jezikov). Tudi sam je zelo rad bral na prireditvah svoja dela na glas.