Všeč mi je ocena avtorja, da je S. Borojević bil otrok svojega časa, ki je kot vojak dosegel vse in najverjetneje je oktobra 1918 resnično bil prvi vojak propadajoče Avstro-Ogrske. To sicer glede na položaj, ki ga je zasedal, ni mogoče reči, saj je še zmeraj imel nadrejene vojaške avtoritete, vendar po neuspešni junijski ofenzivi na Piavi in dokončni "upokojitvi" Conrada von Hötzendorfa, glede na njegov sloves, izkušnje, na spoštovanje, ki ga je bil deležen s strani cesarja, svojih podrejenih in nadrejenih, je nedvomno bil blizu laskavega naslova, ki pa je oktobra 1918 in pozneje z osebnega stališča pomenil bolj slabost kot prednost.