Zorn svojo bolezen – nemara bi bila celo ozdravljiva, če bi bil pravi čas poiskal zdravniško pomoč – razlaga kot posledico brezplodnega življenja, to pa izvira iz vzgoje tiste vrste, ki ji pravimo malomeščanska: vzgoje v brezpogojni spodobnosti, ki pomeni neopredeljenost, nezanimanje, dvoličnost, konformizem, dolgčas, narejenost v odnosih, nekakšno razčlovečenje, ki ga kot dve nasprotni skrajnosti določata skrb za materialno na eni strani ter podložnost abstraktnemu idealu dostojnosti na drugi.

Gotovo je zanimivo, da gre za vzgojo v bogati švicarski družini v času, ki ga še živimo, ni pa bistveno, in vseeno je, da je presojo umirajočega odločilno oblikovala psihoterapevtska pomoč. Mars (kot se imenuje sam) je kukavičje jajce v gnezdu živih.

»V neozdravljivi družbi njegova smrt ni izjema, ampak običajen primer. Dokler bomo tako živeli, bomo še naprej tako umirali. To je v tej knjigi zares pretresljivo,« sklene Adolf Muschg svoj predgovor h knjigi.

O avtorju:

Švicarski pisatelj Fritz Zorn (1944–1976), čigar pravo ime je bilo Fritz Angst (Zorn v nemščini pomeni ›jeza‹, Angst pa ›strah‹), je bil mlad in razgledan gimnazijski učitelj iz Züricha, ki je kmalu potem, ko je začel hoditi k psihiatru in odkrivati svojo nevrotičnost, izvedel, da ima raka. Za pisanje knjige – ali bolje rečeno: za premislek o zavoženem obstoju – je porabil preostanek življenja, ki se je tako obenem tragično osmislilo in postalo dirka s časom. Izpoved je dokončal, ni pa dočakal izida – knjiga Mars je s pomočjo švicarskega pisatelja Adolfa Muschga, ki je napisal tudi predgovor, izšla nekaj mesecev po njegovi smrti.