Knjiga sledi zgledom in sporočilom Nobelovega nagrajenca Elia Wiesla »o svetu, ki je molčal«, zavedajoč se, da mora biti skupno poslanstvo boj proti vsesplošni nemoralnosti, človeški nevednosti, aroganci in brezbrižnosti.
Pravijo, da ni besed, s katerimi bi lahko opisali grozovitosti holokavsta, sploh tistega, ki so za zakrivili tisti s črnimi čepicami z vidno oznako, črko U. Vendar so – našel jih je Branko Šömen, pisatelj, publicist in filmski scenarist. Prav slednje je tista veščina oziroma dodana vrednost, ki na srečo (ali nesrečo) bralca izjemno slikovito in filmsko prikaže vsa grozodejstva v ustaškem koncentracijskem taborišču Jasenovac. Simfonija smrti v šestih temačnih delih.
Mi ne delamo razlike med nedolžnimi in kriminalci, med popi in judi, med otroci in starci. Tu ste vsi krivi. Ker živite. In, ker boste, hvala bogu, kmalu mrtvi.
Bralci skupaj s protagonisti vstopamo v hram smrti, do kamor je pot pospremljena z ostudnim »dobrodušnim« ustaškim cinizmom in slabim smislom za humor, ki pride na plan v najhujšem možnem trenutku, ko človek v agoniji bolečine ali pa že apatični resignaciji le še tiho moli, da bi smrt nastopila čim prej in ga odrešila muk. Filmsko stopnjevana pripoved vsake od šestih simfonij smrti je psihološka drama, ki te drži v napetosti in šokira s sleherno vrstico, in ko že misliš, da je molitev za trenutek uslišana, se nad tabo zgrne črn plašč smrti. Dobrodošli v izložbi človeškega ponižanja in ustaške krvoželjnosti, kjer izgine vsakršna krščanska ponižnost, vera v Boga in vera v večno življenje.
Moj Bog, kri me je zalila, vendar duša ni vzletela, golob vstajenja se ni dvignil iz potujočega groba, umrl sem kot mrtvec, amen, umrl sem kot živa priča, amen, zdravnikovo upanje, posvečeni, od smrti pomaziljeni duhovnik Anzelm iz Košakov. Amen. (str. 51).
Dobrodošli v izložbi človeškega ponižanja in ustaške krvoželjnosti, kjer je najbolj katarzičen trenutek knjige tisti, ko ujetnik Milan, poln kmečkega ponosa, za katerega ni vedel, da ga premore, prelisiči okrutnega klavca Željka tako, da mu brez enega samega piska bolečine dopusti, da ga spremeni v človeško krpo.
»Izkopal ti bom še drugo oko, izvlekel srce, preklal ti bom grlo od ušesa do ušesa. Ki ju več nimaš. Si razumel?« Stari Milan se je oglasil: »Sinko, ti samo delaj svoj posel!« Željko je osupnil. Bil je pijan, vendar je dojel, da ga je starec preslepil, uničil njegovo klavsko umetnost, ponižal njegovo ustaško osebnost, če je bil starec granitni kamen, je bil on navaden rečni pesek, če je bil žrtev mlinski kamen, je bil ubijalec mrtvo zrno. (str. 103–104)
Samo literatura ima tisto moč, da lahko izreka neizrečeno: namesto vseh tistih, ki jim je gosta kri zalila usta in jih za večno utišala, celo do te mere, da se niti njihova duša ni mogla izkopati iz ponižanja ter vzleteti.
