Godi se v Španiji okoli leta 1600. Znamenitega slikarja El Greca, ki živi v Toledu, pokliče generalni inkvizitor Katoliške cerkve k sebi v Seviljo, da bi ga portretiral. Medtem ko El Greco dela na ovekovečenju cerkvenega mogočneža, čemerni kardinal nevarno zboli. Smrti ga reši El Grecov prijatelj, zdravnik Cazalla, čeprav je inkvizitor v preteklosti prav Cazallovega brata obsodil na grmado. Kljub nasprotnemu pričakovanju inkvizitor po ozdravitvi v ničemer ne spremeni svoje srdite odločenosti, da izkorenini krivoverstvo …

Prijatelja na misiji imata težko delo: Cazalli se ponudi skušnjava, da bi maščeval brata in prepustil kardinala smrti; toda zdravniški etos mu tega ne dovoljuje. Tudi El Greco bi lahko naslikal kardinala takega, kot bi si ta sam želel biti ohranjen večnosti; toda na platno noče prenesti zunanjega videza, temveč naslika veljaka po njegovem notranjem bistvu, tako »kot mu veleva Bog«.

Andres v tem kratkem besedilu raziskuje odnose med umetnostjo in oblastjo, napetosti med navdihom in prisilo. Razkriva navidezno krhkost, šibkost, ranljivost duha, saj si ga brutalna sila z lahkoto in praviloma brez pomišljanja podreja; in hkrati njegovo neizmerno veličino, saj se opira na mogočne kreposti, iz katerih se pomlajen lahko vedno znova poraja, vsakokrat moralno čist in trden. Zgodba (nastala je leta 1936) je tudi aktualna odslikava nezmožnosti neodvisnega umetniškega ustvarjanja v razmerah totalitarne oblasti, ki dopušča umetnost le kot svojo dekoracijo, duši pa njeno avtonomno duhovno identiteto.

O avtorju:

Nemški pisatelj Stefan Andres (1906–1970) je v zgodnji mladosti stopal na pota teologije, po maturi, ki jo je opravil pri 23 letih, pa se je usmeril v študije germanistike, umetnostne zgodovine in filozofije, ki so ga popeljali na univerze v Kölnu, Jeni in Berlinu. Njegovi pisateljski začetki so časovno sovpadli z vzponom nacizma, kar je močno oviralo njegovo literarno uveljavljanje. Ker je bila njegova žena Judinja, sta se že spomladi 1933 umaknila v Italijo; po vmesni (le začasni) vrnitvi v Nemčijo sta štiri leta kasneje dokončno emigrirala na amalfijsko obalo.

V Nemčijo se je Andres vrnil leta 1950. Nekaj časa se je aktivno vključeval v družbeno-politično življenje, nasprotoval je ameriški militarizaciji Zahodne Nemčije, pogosto obsojal vsesplošno oboroževalno tekmo ter se zavzemal za zbliževanje med Vzhodom in Zahodom in za ponovno združitev po vojni razdeljene Nemčije. Toda nad razmerami v moderni Nemčiji je bil razočaran, država se je razvijala v nasprotju z velikimi povojnimi pričakovanji, zato se je leta 1961 dokončno odselil v Positano. Umrl je v Rimu in je pokopan na vatikanskem ›nemškem pokopališču‹.

Andresova bibliografija je obsežen seznam najrazličnejših del, ki pa so po avtorjevi smrti ostala znana večinoma nemškim bralcem. Pisal je romane, novele, drame, poezijo, družbeno- in estetskokritične eseje, potopise ter celo nekaj enoloških knjig. V nadnacionalnem merilu pa je najbolj znan prav po dveh krajših besedilih, ki sta doživeli tudi največ prevodov – novelah El Greco slika velikega inkvizitorja (1936) in Mi smo utopija (1942/43). V slovenščini imamo doslej že prevedena romana Nespametnica (1981) in Sinezijeva preskušnja (1984).