»Tisto noč sem spet sanjala žvepleni rdeči sneg pod Aconcaguo, naravni most Inkov nad reko Cuevas. Rumeno žvepleno vodo in kadeče se termalne vrelce v snežnih kotanjah – kot oči andskega kondorja. Prhutal je nad mojo glavo in vonj po mrhovini mi je polnil nosnice.« Tako se začne pisanje novinarke Melite Forstnerič Hajnšek, ki v leposlovnem prvencu z vsem svojim vitalističnim žarom opisuje zgodbo lastnega spopadanja z boleznijo.

Čeprav osrediščena okoli časa, zaznamovanega z vznikom bolezni, diagnozo in zdravljenjem, ponuja vpogled v njeno bogato življenje, oriše ljudi, ki so ga soustvarjali, in ponudi mnogo knjižnih referenc, ki so jo sooblikovale. »Nisem hotela pisati knjige za samopomoč,« pravi. »Resna bolezen mi je najprej podarila čas in me opogumila, da sem zbrala in uredila svoje črtice izpred let, ki sem jih ob novinarskem delu morala spraviti iz sebe. Skozme so se prekvasili liki mojega življenja. Črtice so čudno temačne. Kot bi anticipirale zadnje temno, težko leto zame. Izpoved o bolezni je dobesedno padla iz mene.

Čeprav sem se nenehno skušala izviti iz čiste avtobiografije, predvsem pa iz realizma, me je vedno znova prizemljevalo. Preveč krvave reči so se mi dogajale. In ne morem iz svoje publicistične kože. Ključna je resnična zgodba o moji bolezni, vse o poti zdravljenja, samoopazovanju, vivisekcija vsega, kar mi je prihajalo na pot … Morda pa vendarle lahko koga z mojo usodo tudi vodi, tolaži in opogumi.«

O avtorici: 

Melita Forstnerič Hajnšek (1959) je diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz francoščine in slovenščine. Bila je urednica kulturne redakcije dnevnika Večer. Izdala je knjige Jože Košar – humanist in založnik, Zagrebški Slovenci, Strah pred ciljem – O molku in glasnosti in monografijo s šestih celin Planet Carmina. Je dobitnica Glazerjeve listine.