V dvajsetih letih novega tisočletja je strip naredil izjemen preskok zlasti na področju živ­ljenjepisnih, zgodovinskih in pa zgodb, ki so nastale po literarni predlogi, kar pa ne pomeni, da takšni stripi pred tem niso nastajali. Nastajali so, toda večinoma so bili krajši, saj je bil njihov primarni namen drugačen. Ustvarjalci so jih pisali in risali pretežno za časopise in revije, splošne ali specializirane, in do devetdesetih let prejšnjega stoletja skoraj nikoli niso izšli v samostojnih albumih. Šele naslednje generacije striparjev so začele sproti objavljati albume, večkrat kar v samozaložbi, saj specializiranih stripovskih založb še ni bilo.

Z razmahom osebnih računalnikov, interneta, mobilnih telefonov in vseprisotnega virtualnega sveta je zanimanje za klasično branje začelo upadati, kinocentre pa so polnile vse bolj instantne filmske zgodbe. Na nenavaden način je bilo vse pripravljeno za nov globalni pohod stripa, ki je dobil priložnost, da se za vedno znebi nekdanjih očitkov o ceneni in pogrošni kulturi ter ponudi nekaj več: nekaj pristnega, osebnega, avtorskega, izvirnega, celo grafično ekskluzivnega.

Prehod k stripom večjega obsega je bil v našem prostoru postopen, in zgodil se je z nekaj zamika. Zanimanje je po letu 2000 raslo, medij pa je začel pridobivati izpoved­no moč z vse bolj drznimi zgodbami in likovnimi slogi, ki so se personalizirali ter se premaknili na polje eksperimentalnega in naivnega, tudi umetniškega. Striparke in striparji so odločno prelamljali konvencije in začeli ponujati vedno bolj obsežne in tehtne zgodbe.

To je knjiga o teh zgodbah, pa o risarjih in scenaristih in še o družbenih ter kulturnih kontekstih, iz katerih so se zgodbe porodile.