🖋️ Kaj se zgodi s komedijo, ko preživi skoraj dva tisoč let? Plavt in Molière iz istega mita ustvarita dve igri z identiteto, ljubeznijo in nevarno močjo dvojnika.

En mit, dve komediji in skoraj dve tisočletji gledališke zgodovine. Amfitrion od antike do klasicizma postavlja drugo ob drugo Plavtovo antično komedijo in Molièrovo klasicistično predelavo ter omogoča neposredno spremljanje ene najvztrajnejših zgodb evropskega gledališča.

V njenem središču je nenavadna igra identitet. Jupiter si poželi Alkmeno, zvesto ženo tebanskega vojskovodje Amfitriona, ki se vrača iz vojne. Da bi se ji približal, prevzame podobo njenega moža. Merkur medtem postane dvojnik Amfitrionovega služabnika Sosija. Ko se prava Amfitrion in Sosij vrneta domov, se znajdeta pred ljudmi, ki so videti natanko tako kot onadva.

Iz mitološke zgodbe o spočetju Herakla tako nastane izvrstna komedijska situacija: kako dokazati, da si res ti, če pred teboj stoji nekdo, ki ima tvoj obraz, pozna tvoje življenje in ga drugi sprejemajo kot tebe?

Plavtov Amfitrion je med njegovimi komedijami poseben že zaradi izbire likov. V običajni rimski komediji pričakujemo vsakdanje ljudi in značilne komične tipe, tukaj pa na oder stopijo bogovi in junaki mitološke zgodbe. Že Merkur v prologu igro označi kot mešanico tragedije in komedije, zato je Amfitrion pomemben tudi za zgodovino pojma tragikomedije.

Toda zgodba je imela izjemno dolgo življenje. Plavtov Amfitrion je postal ena najpogosteje predelovanih rimskih komedij, njegove sledi pa vodijo skozi različna obdobja evropske dramatike. V Franciji je pred Molièrom zgodbo predelal Jean Rotrou, prav njegova igra in francoski prevod Plavta pa sodita med vire, ki jih je Molière uporabil pri svojem Amfitrionu.

Molièrov Amfitrion je bil prvič uprizorjen leta 1668. Osnovno zgodbo in like ohrani, vendar antično predlogo prilagodi francoskemu gledališču 17. stoletja. Molière je pri svojih klasičnih virih značilno ravnal svobodno: antične modele je posodabljal, spreminjal in prilagajal lastnemu komičnemu svetu. Amfitrion je ob Skopuhu in Scapinovih zvijačah eno njegovih del z najbolj jasno povezavo z antičnimi predlogami.

Primerjalno branje zato pokaže nekaj več kot dve različici zabavne zgodbe. Razkrije, kako književnost uporablja stare zgodbe za nova občinstva. Osnovni motiv dvojnika ostane prepoznaven, spreminjajo pa se poudarki, značaji, družbene konvencije in način ustvarjanja komičnega učinka. Prav takšne predelave so eden od načinov, kako je rimska komedija postala del evropske gledališke tradicije.

📌 Za bralce, ki jih zanimajo:

• antična komedija in evropsko gledališče
• motiv dvojnika in zamenjane identitete
• Plavt in njegov vpliv na evropsko dramatiko
• Molière in francoski klasicizem
• predelave antičnih mitov skozi različna obdobja

✍️ O avtorjih:

Tit Makij Plavt (ok. 254–184 pr. n. št.) je najstarejši rimski komediograf, od katerega se je ohranil obsežnejši opus. Grške komedijske predloge je prilagajal rimskemu občinstvu ter jih zaznamoval z besednimi igrami, glasbo, živahnim tempom, prevarami in izrazito gledališkostjo. Njegov vpliv je mogoče spremljati skozi stoletja evropske komedije, vse do dramatikov, kot sta Shakespeare in Molière.

Jean-Baptiste Poquelin – Molière (1622–1673) je eden osrednjih avtorjev francoskega klasicističnega gledališča. Kot dramatik, igralec in gledališki vodja je ustvaril komedije, v katerih se satira družbenih navad povezuje z izjemnim občutkom za oder in komični značaj. Pri Amfitrionu je neposredno posegel po Plavtovi antični predlogi, vendar jo je preoblikoval za francosko gledališče svojega časa.

Prav povezava obeh avtorjev lepo pokaže, da recepcija antike ni zgolj ohranjanje starih besedil: Molière bere Plavta tako, da iz njegove komedije ustvari novo gledališko delo za svoje obdobje.

📖 O knjigi:

Plavtovo delo je prevedel Kajetan Gantar, Molièrovo pa Marija Javoršek. Spremni besedi sta prispevala Kajetan Gantar in Tone Smolej, knjigo pa je uredila Maja Sunčič. Izšla je v zbirki Dialog z antiko, ki sistematično predstavlja temeljna dela antične književnosti slovenskim bralcem.