Amfitrion od antike do klasicizma

Gre za motiv dveh likov, ponavadi dvojčkov, ki ju okolica zaradi medsebojne podobnosti nenehno zamenjuje, kar povzroča veliko komičnih zapletov. Pa vendar ima Amfitrionova zgodba kompleksnejše podtone: namesto dolgo ločenih bratov, ki se po mnogih zapletih srečno najdeta, spremljamo objestno manipulacijo bogov z ljudmi.

Vrhovni bog Jupiter namreč privzame podobo naslovnega junaka, zato da lahko zapelje njegovo ljubečo in zvesto ženo, to podvajanje pa je rimski komediograf Plavt, čigar dramatizacija tega motiva je bistveno vplivala na poznejše različice, še intenziviral z domislico, da si Jupitrov pomočnik Merkur obenem privzame podobo Amfitrionovega skužabnika. Toda kakor Plavtov poseg po eni strani povzroči pravo eksplozijo smešnih situacij, obenem vnese tudi pridih eksistencialnega nelagodja.

Prava, človeška Amfitrion in njegov služabnik, se znajdeta pred globoko vznemirjujočimi vprašanji: Kdo pravzaprav sem? Kaj je sploh identiteta? In kaj storiti, če me ves svet prepričuje, da sem v zmoti – če se v meni zamajejo temelji prepričanosti v lastne zaznave in lastni prav? Ravno tej globlji problematiki gre najbrž zasluga, da so poznejši avtorji Plavtovega Amfitruona predelovali večkrat kot katero koli Plavtovo komedijo. Ta izdaja prinaša poleg Rimljanove klasike različico iz mnogo poznejšega obdobja: nič manjšo klasiko Jeana-Baptista Poquelina Molièra.