Primož Kozak – Zbrano delo (4. knjiga: Dramski spisi III / Osnutki in delovni zapisi 1961–1967)

Razkriva vztrajno prodiranje umetnika in filozofa v navzkrižju utopičnih in pragmatičnih slinic v slovenski družbi v 60. letih 20. stoletja, njegovo kritičnost do porevolucijskega avtokratskega oblastništva tako dogmatičnega kakor reformističnega toka, predvsem pa njegovo razbiranje vloge in aktivizma intelektualcev.

Priča o pisateljevem grajenju dialoga in dramatičnih spopadov kot najznačilnejših prvin v njegovi dramaturgiji, pa tudi o sosledju v oblikovanju glavnih tipov dramskih oseb, recimo politika Reformista in intelektualca Opozicionalca oz. Kontrapolitika. In potrjuje, kako si dramatik v skladu s svojim prepričanjem o ontološki funkciji gledališča prizadeva, da bi sam in z njim tudi gledalec ravnala sebi zvesto in neprilagodljivo sredi družbenih, etičnih pa osebnih zagat in perspektiv.