Knjiga dvakratnega prejemnika Rožančeve nagrade (2014 in 2019).
Iz eseja Mož, ki je preveč vedel:
Pod monolitnostjo in enosmiselnostjo povojne Slovenije je Taras Kermauner otipaval teatraličnost, nepristnost, sestavljenost, tveganost, nesmiselnost in zmešnjavo modernega sveta, odplakoval postarano, preživelo in bojazljivo, izigraval in ubijal očete, problematiziral vse, tudi premoč ideologije, moč dvoma in svojo voljo do nemoči, si izmislil izraze à la reizem, ludizem in karnizem, da bi v šestdesetih ujel prelomnost in subverzivnost slovenske modernistične literature, »samih genijev«, ki jim je pisal manifeste in vodiče, jih navdihoval ter jim kazal pot.
Iz eseja Ameriški sen:
Boljševiki – že pod Leninom, še bolj pa pod Stalinom – so izvajali čistke, v katerih je umrlo na milijone ljudi. Toda čistke so izvajali tudi Američani – »civiliziranje« divjega zahoda je bilo natanko to: čistka. Teritorije, na katerih so živeli staroselci (»divjino«, vse tiste predele, ki so bili onstran »meje«, onstran »civilizacije«), so očistili. Če Indijancev niso sadistično pobijali (z ženskami in otroki vred), če jim niso uničevali naselij in pridelkov, če jih niso namerno okuževali s pogubnimi boleznimi (koze) in če njihovih »rezljanih« lobanj niso pošiljali »tennesseejskim damam«, kot je to počel ameriški predsednik Andrew Jackson, so jih trpali v rezervate, gulage, koncentracijska taborišča.
Iz eseja Konec spanja:
»Kot kaže zgodovina, se inovacije, povezane z vojno, vedno neizogibno asimilirajo v širšo družbeno sfero, in nespeči vojak bo predhodnik nespečega delavca ali pa nespečega potrošnika,« pravi Jonathan Crary, avtor odlične knjige 24/7, podnaslovljene Pozni kapitalizem in konec spanja. Tista številka v naslovu knjige pomeni kakopak »24 ur na dan, 7 dni na teden«, nanaša pa se na sodobni globalni kapitalizem, sodobni globalni trg in sodobno globalno infrastrukturo, ki so odprti non-stop, ki delujejo 24 ur na dan, 7 dni na teden, in ki nikoli ne spijo. Kar pomeni, da so narejeni in pripravljeni za človeka, ki ne spi, ki je odprt non-stop in ki deluje 24 ur na dan, 7 dni na teden.
O avtorju:
Marcel Štefančič, jr., filmski kritik in publicist, že dolgo angažirano spremlja dogajanje po vsem svetu in pri nas. Njegove dosedanje knjige se vsebinsko raztezajo od teorije in zgodovine slovenskega ter svetovnega filma, do družbeno angažiranih esejističnih knjig. Za esejistični knjigi Kdor prej umre, bo dlje mrtev (2014) in Ivan Cankar: eseji o največjem (2019) je prejel Rožančevo nagrado, za zbirke esejev Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo (2012), Hitler – kako je preživel (2015), Črna knjiga kapitalizma (2017) in Slovenski sen (2021) pa je bil zanjo nominiran. V delu Največji hiti XXI. stoletja, njegovi stoti knjigi, so zbrani avtorjevi najboljši eseji iz prvih dveh desetletij tega stoletja, med katerimi mnogi še niso bili objavljeni v knjižni obliki.
Recenzija Bukla:
Publicistična kariera filmskega kritika in esejista Marcela Štefancica, jr. (1960) je dolga že skoraj štiri desetletja in njen večji (knjižni) del se zdaj že nahaja v 21. stoletju, ko je skrbno in redno recenziral vse, kar je prišlo na naš redni kino spored, obenem pa se s svojim eruditskim znanjem v svojih razburljivih esejih ves čas posvecal največjim temam stoletja, v katerem živimo. Tako sta zdaj izšli njegovi referenčni knjigi z obeh področij. V knjigi Zelo za so zbrane recenzije približno tristo filmov (torej okoli petnajstletno), ki jim je Štefancic v tem stoletju dal oceno Zelo za, kar pomeni, da jih uvršca med najboljše filme tega stoletja (zadnji film v knjigi s to oceno je Top Gun: Maverick, ki je še na sporedu), medtem pa je v obsežnem delu Največji hiti XXI. stoletja (ki predstavljajo njegovo stoto knjigo) zbral svoje najboljše eseje, ki jih je napisal v zadnjih dveh desetletjih, od katerih nekateri še niso bili objavljeni v knjižni obliki. Obvezni knjigi za vse ljubitelje filma (in najboljših filmov) in pronicljivih esejev, saj je bil Štefančič s svojimi knjigami v zadnjem desetletju med drugim šestkrat nominiran za Rožančevo nagrado, dvakrat pa jo je tudi dobil. – Samo Rugelj, Bukla 167
