V romanu prvoosebni pripovedovalec, petnajstletni Bjørn, živi na jahalni šoli (kot je živel tudi avtor) na zahodu Danske, z bratoma in depresivno materjo. Bori se s prikrito istospolno usmerjenostjo in z destruktivnimi mislimi.

Odnos med starejšim jahalnim trenerjem in Bjørnom temelji na zapleteni pogodbi, in Bjørn vnaša vanj mazohistične poteze. Zato je težko reči, ali je to prava zaljubljenost. Ali je zaljubljen trener, ostaja v romanu odprto, Bjørnova zaljubljenost pa je ambivalentna: izmenično ljubi in sovraži. Iz sovraštva se rojeva maščevanje učitelju in na koncu tudi sebi.

Bjørna spremljamo kot otroka, mladeniča in odraslega. Pripoved je zmes avtobiografskih elementov in čiste fikcije. Prepojena je s fizičnim in z duševnim podrejanjem. Je potovanje skozi pokrajino telesa, zaznavanj in občutij. Rasmussnov jezik je izzivalen, pogosto hodi po rezilu britvice.

Avtor je znan tudi po tem, da si »izposoja« stavke, misli, citate drugih pesnikov in pisateljev, ki pa jih tako preoblikuje, izkrivlja, sprevrača, da zvenijo kot njegov izmislek. V neki danski kritiki beremo, da če je jezik orodje, potem je avtorjev kot motorna žaga v živem gozdu.

Bjørn Rasmussen je leta 2016 za to delo prejel nagrado Evropske unije za literaturo.

O prevajalcu:

Darko Čuden prevaja v glavnem iz danščine in norveščine, manj iz švedščine, edini v Sloveniji tudi iz ferščine. Poleg številnih romanov je prevajal tudi za gledališča, med drugim Ibsna in Strindberga.