Z družino z zagonetnimi medsebojnimi odnosi postane malone obseden, poskus, da bi iz koščkov skupnega življenja sestavil »resnico« o njej, pa mu spodleti. Vedno večja intimna vpletenost ga odvrne tudi od načrtovanega dela in na koncu pripelje v še večjo osamo.

Banvillov kratki roman je res pismo, a ne Newtonovo, čeprav se to v zgodbi pojavlja – in zaradi naslova dobi poseben pomen –, ampak je znanstvenikova izpoved, naslovljena na prijateljico »iz prejšnjega življenja«, Klio, v njenem imenu pa bi prav tako lahko iskali simboličen pomen. Poleg tega pripoved ne skriva, da je tudi dialog z Goethejevimi Izbirnimi sorodnostmi, saj so iz njih vzeta vsa tri imena osrednjih protagonistov.

Zgodba, ki je zaradi forme pisma ujeta v časovno zanko, je tako odprta interpretacijam v različne smeri, njeno večplastnost pa podpira pisateljev briljantni slog.

O avtorju:

Irski pisatelj in scenarist John Banville (1945), znan kot stilistični mojster, ki ga nekateri štejejo med naslednike Prousta in Nabokova, je večkrat nagrajeni irski avtor; med drugim je za roman Morje, ki je preveden tudi v slovenščino, leta 2005 prejel Bookerjevo nagrado. Svoje prvo delo, zbirko kratkih zgodb Lang Lankin, je objavil leta 1970, med njegova zgodnejša dela pa sodi tudi kratki roman Newtonovo pismo (1982), ki ga je skupaj z romanoma Dr. Kopernik (1976) in Kepler (1981) povezal v prvo od treh svojih trilogij. Pod psevdonimom Benjamin Black piše kriminalke, med bolj znanimi so romani o patologu Quirku, po katerih je nastala tudi televizijska serija Quirke.