Kot v kakem maliganskem deliriju se nenehno opoteka med zgodbarstvom in vsaj kvazistrokovnim vpletanjem vseh mogočih družbeno-zgodovinskih, znanstveno-tehnoloških motivov, drobcev, namigov, bistrcev, simbolov – – – Zgodba o potovanju v alegorično Cortono ga popelje na srhljive alpske vršace in posrka v vrtinec stoletnih reinkarnacij iskalcev odgovorov tako na večna in poslednja vprašanja človeštva kakor tudi na starodavne kriminalne uganke, ki vlečejo zlovešče niti celo na kavče ordinacij, v katerih se rojeva sočasna psihoanaliza, pa v fizikalne laboratorije, v katerih sočasno razbijanje atomov na delce poraja veliko več vprašanj, kot pa (lahko) daje odgovorov. – Itd. itd. Skratka, v tem razgibanem besedilu ne manjka aluzij na neštete znotraj- in zunajliterarne elemente, vsak od njih pa mu daje nove pospeške. Skupaj tako rekoč onemogočajo preprostejšo, npr. žanrsko opredelitev teksta, ki bi se preveč oddaljila od slepeče-gromkega opisa – – da je pred nami osupljiva, vročična, jarka zgodba.

V Avtobiografiji pa pripovedovalec distancirano-kronografsko in obenem prizadeto-intimno obračuna s svojim dotedanjim življenjcem, ki je hkrati kariera, ki je hkrati opus, ki je hkrati mit –

O avtorju:

Češki pisatelj in filozof Ladislav Klíma (1878–1928), ki mu pravijo tudi češki Nietzsche, se je rodil v Domažlicah v zahodni Češki. Potem ko je obupal nad šolanjem, se je predal nomadskemu življenju med Prago, Tirolsko, Zürichom in Železno Rudo v hribovju Šumava. Živel je od dediščine in donacij, kadar se ni selil, je čas preživljal na praškem mestnem obrobju, kjer je leta 1928 umrl za jetiko. V svojem času je veljal za družbeno nesprejemljivega ekscentrika, sporen pa je bil tudi za socialistično Češkoslovaško in verjetno bi utonil v pozabo, če ne bi nekateri protagonisti češke subkulture konec štiridesetih, predvsem pa v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v njem našli sorodne duše.

V delu Svet kot zavest in nič (1904) je razvil osnovno tezo svoje filozofije, da je svet zgolj fikcija, svoj radikalni subjektivni idealizem, po katerem sta absolutna le subjekt in njegova volja, pa tudi v drugih delih. Med njimi izstopata postumno objavljena roman Trpljenje kneza Sternenhocha. Groteskni romanet (1928) in novela Veličastna Nemeza (1932); roman je izšel nekaj tednov po njegovi smrti. Vendar je znan le del njegovega opusa, veliko svojih rokopisov, po mnenju nekaterih celo okoli devetdeset odstotkov, je namreč uničil.