Med temi vedrimi in nekoliko otožnimi potepi sem se spraševal, kakšna skrivnost je v teh krajih, da se Tone Kuntner, ki je v njih preživel le najzgodnejša leta, zmeraj znova vrača kakor kakšna lastovka z daljnih potovanj skozi mesta in čez morja v svoje gnezdo. Ki ga več ni. Kajti tudi hiše, v kateri je Tone preživel mladost, že zdavnaj več ni. Kakor ni kraja Cmurek iz naslova njegove zbirke. Ni več ruskega zdravnika, ni Stanka Majcna in njegovega nesrečnega sina, ni ljudi, ki jih je Tone Partljič odkril v župnijski kroniki in jih oživil v svoji knjigi. Pa vendar so vsi tu, tudi izginula hiša Toneta Kuntnerja, ki jo je ponovno postavil v pokrajine svoje poezije. Nevidno hišo v grabah, na trdnih temeljih domišljije in otroškega spomina.

Drago Jančar

*

Skoraj pa ne morem skriti navdušenja nad izborom pesmi, ki jih je zdaj izbral za zbirko, ki ji z velikim veseljem in odgovornostjo pišem te vrstice. Mnoge poznam že pol stoletja in nekatere tudi lahko recitiram na pamet. Toda, ko sem sedaj prebral teh skoraj devetdeset zbranih in izbranih pesmi, se mi je zazdelo, da berem novo, danes napisano zbirko. Prav se je odločil, se mi zdi, da ni v njih slavilnih pesmi, ampak je spet tu tisti pesnik iz goric, ki je na svoji koži čutil, kaj je prejšnji, na proletariatu bazirani sistem počel s kmeti in kmečko zemljo. Kuntner je v šestdesetih letih ponovno začel promovirati zemljo, njene sadove, bogastvo in prekletstvo, tisočletno molčečo skrivnost in modrost … Svojemu očetu in mami, celemu rodu, sosedom in tistemu ljudstvu iz »grab in bregač« je postavljal spomenik, velikokrat žal v obliki groba in križa … Ciklusov v tej knjigi ni oblikoval povsem kronološko, tako si sledijo izbrane pesmi iz Lesnike (1969), Vsakdanjega kruha(1966), Moje hiše (1985), Mojih bregač (1993).

Tone Partljič

* 

Takrat sem ugotavljal, da je Tone Kuntner na poseben način navzoč v slovenski poeziji, ki jo vztrajno bogati s samosvojimi, kuntnerjevskimi témami in toni. Prizadeto in presunjeno zapisuje svoje doživljanje »mrtve zemlje«, opuščenih in propadajočih kmečkih domačij, in tujstva v mestu, kamor ga je pripeljala življenjska pot; njegove tovrstne pesmi so elegično utišane impresije ali rezki klici socialnega protesta. Ob tej središčni ali vsaj najbolj prepoznavni témi pa Kuntner ves čas piše tudi nikdar skončano ljubezensko zgodbo, ki pozna vzpone in padce, trenutke skladnosti in samotno oddaljevanje. Dvojna erotična navezanost: na kmečko zemljo in na ljubljeno bitje torej prežarja Kuntnerjevo poezijo, ki se dogaja med potrjevanjem in izdajanjem teh ljubezni; v njeni otožni melodiki in možato grenkih lirizmih se je zalesketala marsikatera antologijska pesem sodobne slovenske poezije.

Aleš Berger

* 

Potem pa sem nekega dne, kakšnih trideset let nazaj, šel v Avstralijo na obisk k Slovencem in njihovim društvom, da bi se tesneje seznanil z izseljeniško literaturo. Srečal sem številne izjemne ljudi, ampak srečal sem spet tudi Toneta Kuntnerja. Ne v živo. Tam so namreč vsi poznali in cenili njegove pesmi. Poznal sem jih seveda tudi sam, vendar pa ne prepoznal. Za kaj takega moraš Toneta Kuntnerja brati v eksilu zdomstva in hrepeneti po vrnitvi, ki je ne bo več. Poezijo Toneta Kuntnerja, njegove slovenske hiše, njegova drevesa, naš dom slovenski, lahko paradoksalno najbolj razumeš takrat, ko si na tujem. Takrat rabiš samo Kuntnerja in Prešerna, pa si lahko povrneš svoj domači svet daleč nekje v tujem svetu. Bil sem pretresen, ko sem bral Toneta Kuntnerja v Avstraliji.

Aleksander Zorn

*

Ta prijatelj me je popeljal tudi do tistega čudovitega pogleda »srca med vinogradi« na Špičniku, kjer so poti med trtami izrisale srce. Videl sem že ta posnetek na televiziji, toda ko sem ga uzrl v živo, sem se počutil kot v preročišču v Delfih na Peloponezu, ko nisem mogel verjeti, da sem resnično v tistem mitičnem kraju. Takrat sem zares doumel, zakaj se pesnik rad vrača v kraje svojega otroštva. Še vedno ga presenečajo in prevzamejo. Ti kraji ga vedno osvojijo z nasmeškom. 

Edvard Kovač