Hemingwayeve ustnice

Ernest Hemingway je bil rojen leta 1899 in je en od najznačilnejših in najbolj vplivnih avtorjev svetovne književnosti 20. stoletja. Na književnost je močno vplival s svojim značilnim “novinarskim” slogom in burnim pustolovskim življenjem. V Dovjakovi zbirki se odražata tako njegovo pisanje kot tudi njegovo življenje, še posebej prvi roman Hemingwaya, “Sonce vzhaja in zahaja”, in pisateljeva zadnja leta, ki so bila polna psihičnih stisk in so se zaključila s samomorom leta 1961.

Zbirko odpira diptih “Nespečnost”, ki nas postavi na kliniko Mayo, kjer so, kot je verjel Dovjak, zdravili Hemingwaya zaradi visokega krvnega tlaka, v resnici pa so ga zdravili z elektrošoki, najverjetneje zaradi hemokromatoze, kar je vodilo do psihičnega in fizičnega slabljenja.

Dovjakovo zanimanje se torej bolj nagiba k temnim stranem pisateljevega življenja kot k poudarjanju njegovega resničnega ali domnevnega junaštva v prvi in drugi svetovni vojni. Poudarja bolj Hemingwayevo krhkost kot možatost, ki se kaže bodisi v moškem boju z naravo bodisi v odnosu med moškim in žensko.

V tem smislu lahko zbirko razumemo kot pesnikov poskus, da bi obšel mite, ki so se stkali okoli pisatelja, in dosegel pristnega Hemingwaya ter morda tudi jedro njegove ustvarjalnosti.

Naslov zbirke, “Ustnice kot izvor besed in poljubljanja”, simbolizira tako besedno ustvarjalnost kot tudi čutnost in nežnost, ki so namenjene izgovarjanju besed in poljubljanju.