Jaz in svet
se pojaviva v istem
hipu
brez mene
ni sveta
brez sveta
ni mene
Naslov je vzet iz cikla Barthesovih predavanj s konca sedemdesetih let, označuje pa enkratno, osebno, singularno »umerjanje«, ki šele omogoča sobivanje. Pesnica je táko skladnost našla v svojem idioritmičnem toponimu – v sanjah, v njih vidi fino duševno kalibracijo, ki se (sebe) osvobaja za spontano, neovirano interakcijo s svetom. To se pokaže v drugem sklopu, v Najdenkah: v ospredje vsake od trivrstičnic stopi en sam lik, ki pa je upesnjen tako, da ne izgubi svoje avtonomnosti – travne bilke, lužica, suhe vejice postanejo subjekti, enakovredni govorki, pustijo se srečati, »najti« in se ljubeče raz-skrivajo. Tretji sklop nosi naslov Eholokacija. Z uporabo tega pojma želi avtorica pokazati na prizadevanje, zaobiti strukture moči, ki so vpisane v vsakdanji, normirani jezik in poiskati svoj odgovor, svoje ravnotežje med tem, kar nas jezik »sili izreči« oziroma nam »dovoli povedati«, in »zaumnostjo« jezika. Bolj kot posamezne ideje pa se zdi pomembna govorkina drža, ki sega od »hipne točke ravnovesja« v prvi pesmi do »neslišnega glasu«, v katerega »diha«, v zadnji. (iz spremnega besedila Barbare Korun)
Sedma pesniška zbirka Barbare Korun je bila leta 2021 nominirana za Jenkovo nagrado, 2022 pa uvrščena v izbor 10 avtorjev iz Slovenije, ki ga pripravlja Društvo slovenskih literarnih kritikov za mednarodno javnost.
Nominacija za Jenkovo nagrado 2021 – obrazložitev:
Barbara Korun poetiko izgovarjanja z roba pesniškega in bivanjskega, ki v govor ali so-govor že od knjige Pridem takoj vključuje manjšinske subjekte, presežno nadaljuje tudi v novi, na prvi pogled izrazito heterogeni zbirki. Že naslovi vseh treh razdelkov, Idioritmija, Najdenke in Eholokacija, namreč domišljeno izrazijo tematsko podstat knjige, ki jo pesnica v posameznih razdelkih raziskuje z vsakič drugačno pesniško lego. Krokiji iz sanj so kot kontrast fantazmagorični vsebini izpisani v precizni prozni govorici z jasno izoblikovano govorko – sanjalko, sledi sklop haikujevsko intoniranih trivrstičnic, kjer se osebna subjektivnost (iz)briše, v sklepni del pa so uvrščene pesmi, v katere občutneje vstopi družbeno-zgodovinska razsežnost. Heterogenost knjige tako prepričljivo odseva nepregledno raznovrstnost intersubjektivacijskih izkušenj, s katerimi se subjektka nenehno znova vzpostavlja, torej vselej v odnosu do drugega in z drugim, v »hipni točki ravnovesja«. Ti_e drugi_e tudi v novi knjigi so spet pogosto skrajno obrobna bitja, izničena ali na robu izničenosti z nasiljem vseh vrst: ne le človeška, npr. žrtve taborišč totalitarnih sistemov, ampak tudi živalska in rastlinska. V izkušnji tega čuječnega sobivanja – lociranja, najdevanja, spajanja – je subjektka vseskozi budna opazovalka, pa tudi neizprosna izpraševalka lastnih brezen; oblik strahu, oblik in občutenj niča, lastne minljivosti, pa tudi surovosti in nasilnosti. Izmenjave z drugimi potekajo skozi nekakšno razširjeno pojmovanje telesnosti, pesniška gesta pa se kaže kot simultana pričevalka teh dogodkov, nenehno iščoča lastno vzpostavljanje med vzdihom in izdihom, »vmes«, v med-glasu, njegovi možnosti.
O avtorici:
Barbara Korun, pesnica, premišljevalka in aktivistka, je doslej izdala šest pesniških zbirk in zanje je prejela več slovenskih in mednarodnih nagrad in nominacij – nagrado za najboljši prvenec (1999), Zlato ptico (2011), Veronikino nagrada (2012), Premio Leandro Polverini (2014, v prevodu Jolke Milič), nagrado za najboljšo prevedeno pesniško zbirko leta na Slovaškem (2018, v prevodu Stanislave Chrobákove Repar), nagrado Lvivskega knjižnega sejma za najbolj inovativno oblikovano knjigo (2018, v prevodu Natalije Horoz in Marijane Klimec). Njeno delo je bilo objavljeno v 14 samostojnih knjižnih prevodih in preko 70 antologijah v več kot 20 jezikih.
Že od leta 2011 organizira redna mesečna srečanja slovenskih pesnic Pesnice za pesnice, ki predstavljajo pomembno podporno okolje ustvarjalkam in prispevek k njihovi večji vidnosti in priznanju. Veseli nas, da je bila celovitost delovanja Barbare Korun prepoznana tako v tujini (Regina Coppola, nagrada za kombinacijo literarnih dosežkov in družbenega angažmaja, Baronissi 2016) kot tudi v Sloveniji z nagrado Mira (2020). »Z delovanjem v živo in s spremnimi besedili že leta nepovrnljivo senzibilizira slovenske bralke za vzpostavitev spolno občutljivega odnosa do sedanjosti in obenem neguje ponovno branje preteklosti ter spodbuja izgrajevanja genealogije ženske pesniške pisave na Slovenskem in po svetu.« (iz obrazložitve.)
