S poetično preciznostjo avtorica raziskuje krhkost človeške duše, bremena strahov, neizprosnost časa in željo po obnovi. Njene besede prepletajo motive uničenja in upanja, od individualnih bojev do širše perspektive o človeštvu kot invazivni sili v svetu naravnih ciklov. Prvenec je intimen portret notranjih viharjev, obenem pa subtilen poziv k razmisleku o naših vrednotah in odnosu do sveta.
***
Odvzemi mi srce,
tako si ga uničil,
da potrebe zanj več ni,
zakaj bi ga imela,
ko le še krvavi.
Vsakič, ko te vidi,
se dodatno razdrobi,
vsakič, ko odideš,
le dodatno krvavi.
Odvzemi mi srce,
tako si ga uničil,
da potrebe zanj več ni,
zakaj bi ga imela,
ko le še krvavi.


