Knjiga na ta nanič na ravni formalne ureditve ustvarjarelativno pravilno – a vendar ne geometrično – celoto, istočasno pa ta formalno-tematska disciplina ustvarja notranjonapetost v kontrapunktu z množico aluzij, v katerih se prepletajo slikarstvo, književnost, film in vsakodnevno življenje.
Pri tej poeziji, ki v enaki meri upošteva klasično formo, modernistično aleatorične postopke ter postmoderni palimpsest, gre ob njeni sveži odprtosti tudi za iskren in relativno dostopen dialog z vprašanji semiotike: zvok besed, ki povzroča užitek (tako zelo, da včasih preglasi pomen), vprašanje, ali struktura jezika morda ni dana sama po sebi, ampak se lahko dogaja tudi kot izvorno naključje; predvsem pa želja po življenju z besedami, po sobivanju z njimi, način, kako od nekod padejo kot dež, poželenje po njih, besede kot živa bitja, hitrejša od mačke: življenje z njimi je mnogo vznemirljivejše kot življenje s predmeti. V tem smislu je naslov knjige oksimoron, svoje lastno nasprotje, ki skriva tisto, o čemer v resnici govori-vseeno pa opozarja, da so enako kot so za večino ljudi resnični predmeti, tu resnične besede: ta poezija na popolnoma hipni način izpričuje, kako zelo so z nami ob vsakovrstnem vstopanju v svet…
Knjiga Predmeti skrajno jasno opozarja, kako čudno je videti novodobno potrošniško kopičenje predmetov za nekoga, ki ima polna naročja besed. Stopamo v vidik opazovalca, ki pa je vendar v središču dogajanja: opazovalec, ki se je vsemu odrekel, in mu je vendar vse obenem dano in odvzeto. Opazovalec, ki slučajno pade v bolečino ali ljubezen ("če ne bi bilo to angleško"), ki občuti totalno izgubo, ker si je v takšno polnost tako vrtoglavo želel skočiti.