Soneti

V tej izdaji smo se posvetili Prešernovim sonetom, objavljenim v Poezijah in tistim, ki jih je pisal v nemščini. Sonet je forma, v kateri se najjasneje pokaže pesnikovo mojstrstvo: Prešeren strogo zgradbo povezuje z izjemno izrazno močjo, kar ji daje trajno svežino in vpliv tudi v sodobni poeziji.

Zbirka prinaša slovenske sonete ter nemške, ki jih je pozneje prevedel Oton Župančič, kar omogoča vpogled v Prešernovo misel v dveh jezikih in v način, kako prevod razširi razumevanje izvirnika. Dva soneta je pesnik prevedel sam.

Izdaja je namenjena ljubiteljem poezije ter študentom in raziskovalcem, ki želijo poglobljeno spoznati oblikovne posebnosti in večplastnost Prešernovega sonetnega opusa ter njegovo trajno aktualnost.

O avtorju:

France Prešeren (1800–1849) je osrednji pesnik slovenske romantike, ki je slovenski jezik povzdignil v vrh evropske lirike. Rodil se je v Vrbi in po študiju prava na Dunaju razvil izjemno občutljiv slog, v katerem je združil osebno izpoved, miselno globino in natančno obliko. Poseben pečat je pustil s soneti, ki jih je izpopolnil do vrhunske dovršenosti. Njegov Sonetni venec, posvečen Primičevi Juliji, je mojstrovina akrostiške zgradbe in vrhunec slovenske poezije. V samostojnih sonetih, kot so O Vrba, Pevcu in Memento mori, prepleta hrepenenje, razočaranje in razmislek o minljivosti. Prešeren je kljub osebni stiski ustvaril univerzalno liriko, ki ostaja temelj slovenske kulturne identitete.

***

Slovencem, ki pesnijo v nemškem jeziku

Vi, ki vas kri slovenska je rodila,
ki materi odvzeti, vam omika
rosila ni iz njenega jezika,
ki vas kot mene Nemka je dojila,

verujte, nečem vas zato prekleti,
če hočete Germanki hvalo dati,
samo, da vam je več kot lastna mati,
to je, kar v meni plámen jeze neti.

Naj pravi materi pravic ne krati,
rejencu pa spodobi se, seveda,
da za spomin rednici kaj odrine.

Od žlahtne rude, ne navadne gline,
pa bodi, kar daruje prebogati,
ki na beraštvo le z zasmehom gleda.

Prevedel Oton Župančič

***

(Izvirnik) An die Slowenen,
die in deutscher Sprache dichten

Ihr, die entsprossen aus dem Slawenstamme.
Die ihr, der eig’nen Mutter lang entzogen,
Die Bildung nicht an ihrer Brust gesogen,
Die man, wie mich, vertraut der deutschen Amme!

Nicht glaubet, daß ich euch deshalb verdamme,
Daß dankbar der Germanin ihr gewogen;
Nur daß sie wird der Mutter vorgezogen,
Das ist’s, was in mir weckt des Zornes Flamme,

Der wahren Mutter soll und muß sie weichen;
Doch mein’ ich, daß es ziemt dem Pflegesohne,
Der Pflegerin ein Dankgeschenk zu reichen.

Von edlem Erz, nicht von gemeinem Tone
Sei doch das, was er bringt der überreichen,
Die auf Armseligkeiten blickt mit Hohne.