Vse, kar ji ostane, je na eni strani nekakšno trmasto vztrajanje, mantrično vzpodbujanje, slepo zaklinjanje brez dodatnih vzročnih pojasnil (»Ni časa za jok, ni prostora za solze: / vstani vstani vstani vstani vstani vstani«) in na drugi strani pretresljivo dvorjenje smrti, tišini: »Pelji me domov, tu ni ničesar zame.« Ali pa recimo: »Želim si poplave tišine, da se razlije čez / bregove in doline moje razdrapane duše.« (iz spremne besede Boruta Gombača)
O avtorici:
Karmen Zupančič, rojena v prejšnjem stoletju v normalno disfunkcionalni družini, od kar ve zase, dojema svet skozi občutke. Zato piše pesmi. Skozi leta je to postal njen način izražanja občutenj in dojemanja sveta nanjo in mene na svet. V Kulturnem centru Maribor, sta že izšli knjižica pesmi ZA Z. (2015) in knjiga kratkih zgodb TANGO (2019). Za leta, ki prihajajo si želi, da bi še srčneje in pristneje, skupaj, pletli zgodbe, iz katerih nastajajo pesmi.
POLETJE
Rada bi znala
zadržati dni poletja.
Zlato, ki se sipa po vsem.
Rada sedim ob reki.
Morda pomaham labodoma,
ki letita v večer.
Rada vdihnem vonj senc
stoletnih dreves,
dišijo po spominih.