Slovar slovenskega knjižnega jezika nam razkrije, da beseda ‘tolažnica’ označuje žensko, ki tolaži. Že sam naslov zbirke nas tako napelje na misel , da imamo pred seboj refleksivno liriko, liriko ki se ukvarja z vprašanji smisla, bivanja, minevanja, življenja in smrti.
Po naslovu pa lahko sklepamo, da je v liričnih zapisih gotovo tudi nekaj, kar nas bo potolažilo, nekoliko zmanjšalo težo bremen, ki jih nosimo s seboj, da bomo vsaj malo laže zadihali. In res je tako. Pesmi Mirana Rustje nikakor niso samo temne, vanje se praviloma vedno prikrade sončni žarek ali celo več njih, zato smo med branjem ves čas razpeti – med temo in svetlobo, nočjo in dnevom oziroma jutrom, tostranstvom in onostranstvom, bližino in daljavo, mladostjo in starostjo.
Iz spremne besede ‘Hoja za soncem’ Maruše Mugerli Lavrenčič.