Trinajsti mesec je literarno-antropološka knjiga slovenske antropologinje Nataše Rogelje, ki združuje osebno pripoved, etnografska opazovanja in portrete ljudi, ki so se odločili za življenje na morju. Avtorica je skupaj z družino več let plula po Sredozemlju in srečevala posameznike, katerih dom so jadrnice in majhne barke, pristanišča in zalivi pa postajajo njihova začasna sidrišča.

V knjigi se prepletajo zgodbe t. i. morskih nomadov – ljudi, ki so zavestno zapustili ustaljen način življenja na kopnem in se podali na pot drugačne svobode. Njihove življenjske zgodbe razkrivajo razloge za takšno odločitev, radosti in stiske nomadskega življenja ter posebne oblike skupnosti, ki nastajajo na morju.

Besedilo združuje literarno pripoved in antropološki pogled na pojav t. i. življenjskoslogovnih migracij – selitev zaradi želje po drugačnem življenju. V ozadju osebnih zgodb se tako razpira tudi širši razmislek o sodobni evropski družbi, ki takšne pobege hkrati omogoča, idealizira in kritizira.

Dopolnjena izdaja vključuje nov predgovor ter dodatno zgodbo morskega nomada, ki še poglobi vpogled v motive in izkušnje ljudi, ki izberejo življenje v stalnem gibanju.

Beseda založnika:

Potopisna pripoved Trinajsti mesec sledi ciklu enega leta, skozi katerega tečejo dnevi morskih nomadov, kot jih narekuje Mediteranska klima, politične razmere, osebni vzgibi in naključja. Čeprav se na prvi pogled zdi, da so zgodbe predstavljenih likov zgodbe uspeha in prestiža, pa skrben preplet etnografskih podatkov in literarizirane forme, ki osvetljuje čustvene stiske in radosti pobega kot tudi gola dejstva življenjskih poti predstavljenih likov, kritično usmeri pogled tudi na sodobno evropsko družbo, ki takšen pobeg proizvede, omogoča, idealizira in kritizira hkrati. Mestoma absurdne zgodbe popotnikov, ki s svojimi življenji ukrivijo popotništvo v obliko dolgotrajnejšega nomadskega življenja, se dotikajo prav vseh nas, akterjev hitrega, bežečega in izginjajočega časa. Povedano drugače, podobe, ki jih avtorica dr. Nataša Rogelja zarisuje, imajo namen bralca ustaviti, mu privoščiti čas tako za oddih kot za razmislek o ukradenem času, o trinajstem mesecu.

Mnenje o knjigi:

“Zelo priporočljivo za tiste, ki še niste odjadrali v neznano. Nujno za vse tiste, ki tega nikoli ne boste storili.” – dr. Jernej Mlekuž.

Odlomki iz knjige:

»Pozno oktobra smo se končno odlepili od Korčule in prečkali Jadransko morje. Večer je mehčal robove dneva, obrisi Lastova so se stapljali z nočjo. Otroci so bili predani sanjam, nočne straže so bile razdeljene, čaj skuhan, tople kape so se oprijele mrzlih ušes. Nočne plovbe na jadrnici so nekaj posebnega. Če pogled na sončno morje razprši pozornost navzven, na oblake, ptice, valove in otoke, pa noč na odprtem morju obrne pogled navznoter. Objame in poenoti svet, spominja na zibelko, okrašeno z zlatimi zvezdicami, na objem maternice, ko je vse še mogoče, ko vse še pride in je svet onkraj zgolj verjetnost. Spominja na razpoko, skozi katero posveti tema. Bili smo sredi velikega temnikastega niča, v prostoru med dvema svetovoma; tistim, iz katerega smo odšli, in tistim, v katerega bomo prišli.«

»Včasih so barke lahko plule samo z vetrom, danes lahko plujejo proti njemu. Hiša je prodana, nova barka je splavljena, prva vožnja je najhujša. Helka in Marko plujeta proti močnemu vetru in počasi zapuščata Finsko. Počasi in vztrajno. Helko je strah. Helka ne zna jadrati. Ko je najhuje, srkne požirek Jaegermeistra. Za pogum.«

»So long, zarukani kreteni!« je nekega aprilskega večera rezko odjeknilo po zalivu, nad katerega se je spuščala mehka oranžna svetloba. Bil je eden tistih nepomembnih torkovih večerov, ki ga rutina obveznosti in samoumevnost dogodkov kaj hitro pometeta v brezno pozabe. Bil pa je tudi eden tistih prelomnih trenutkov, ko se je gospod Jazpakargrem končno osvobodil lepljivega blata vsakdanjosti in bede malega človeka.«

📌 Za bralce, ki jih zanimajo: