Gospoda na obali (mehka vezava)

Oba je pestilo malodušje; s posnetkov in fotografij vemo, da sta se nekajkrat srečala, vsebina njunih pogovorov pa ni znana. Pisatelj mojstrstvo izkaže s tem, da igralca in politika navajajoč izmišljene vire poveže v »zavezništvu proti črnemu psu«, dušeči misli na samomor.

Konstruirani dokumentarizem omogoča večplastno zgodbo, ki bralčevo začetno težnjo po zgodovinsko preverljivem preusmeri k alegoriji odnosa med umetnostjo in politiko v preteklem stoletju.

Recenzija Bukla:

Francozi pa tudi Nemci so mojstri literarnobiografskega žanra, pri katerem za osnovo vzamejo resnične osebe in/ali dogodke, potem pa jih literarno prekvasijo na izviren način ter bralcu postrežejo s pravimi pripovednimi in izmišljijskimi bravurami. Tako smo nedavno lahko brali novo knjigo Laurenta Bineta Sedma funkcija jezika, v kateri se je lotil francoskih strukturalistov, zdaj pa je izšel podobno – seveda s povsem drugo vsebino – zastavljen roman nemškega pisatelja Michaela Köhlmeierja (1949), ki ga v slovenščini že poznamo po nekaj knjigah (denimo Köhlmeierjeve antične pripovedke). Köhlmeier je v romanu Gospoda na obali na izviren način povezal dva velika Angleža: znamenitega filmskega igralca in režiserja Charlieja Chaplina in ključnega angleškega državnika 20. stoletja Winstona Churchilla. Srečata se na družabnem srečanju v Ameriki ob koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja, med katerim ugotovita, da imata kar nekaj skupnega, med drugim to, da že od mladosti razmiš ljata o samomoru. Nato pa avtor v prepletu resničnih dogodkov in dodane, izmišljene realnosti (recimo s citiranjem knjig, ki ne obstajajo) obdela obdobje nekako do začetka druge svetovne vojne, ko je Churchill postal ministrski predsednik, ki se je uprl Hit lerju in Nemcem, medtem pa je Chaplin to naredil na svoj filmski način z Velikim diktatorjem. Izvrstno! – Samo Rugelj, Bukla 143

Tudi v trdi vezavi.