Upanje

Upanje je roman hrvaškega pisatelja Anteja Tomića, znanega po svojem značilnem humorju, toplini in izostrenem občutku za človeške značaje. Zgodba se odvija na majhnem dalmatinskem otoku, kjer se življenje prebivalcev nepričakovano spremeni, ko morje nanj naplavi mladega begunca iz Sirije.

Ta dogodek sproži niz nenavadnih, pogosto komičnih, a tudi ganljivih situacij: rodijo se ljubezni, izbruhnejo spori, rešujejo se osebne in finančne krize, hkrati pa se razkrivajo predsodki in stereotipi sodobne družbe.

Tomić ustvari živopisno galerijo likov – od podjetnega policista, ki zapor spremeni v turistično nastanitev, do filozofa, ki razpravlja o kulinariki kot delu kulturne dediščine, ter otočanov, ki vsak po svoje iščejo smisel, bližino in boljše življenje.

Roman združuje humor, družbeno kritiko in toplino. Pod lahkotno pripovedjo se skrivajo resnejša vprašanja o migracijah, identiteti, solidarnosti in skupnosti. Upanje je tako zgodba o svetu, v katerem se kljub razlikam in napetostim vedno znova pojavljajo možnosti za razumevanje, povezanost in – kot pove že naslov – upanje.

Beseda založnika:

Kaj se zgodi, ko na jadranski otoček naplavi begunca iz Sirije?

Zgodi se ljubezen in zgodijo se čudeži. Zgodijo se spori, ki jim sledi sprava. Reši se bankrot in nastanejo najboljši čevapčiči daleč naokoli.

Ante Tomić v romanu Upanje razprostre galerijo zanimivih in raznovrstnih likov z vseh koncev sveta (med njimi se za vzorec znajdejo tudi Slovenci), ki jih valovi usode zanesejo na otoček pod okriljem svete Marjete – zaščitnice plodnosti. S prepoznavno pripovedno lahkotnostjo in izostrenim občutkom za človeške značaje mojstrsko krmari med stereotipi, predsodki ter bolj ali manj prijetnimi resnicami sodobnega sveta.

Spoznamo podjetnega otoškega policista, ki zaporniške celice preuredi v turistične sobe, profesorja filozofije, ki razlaga, da so čevapčiči ali kebabi (poimenovanje je pač odvisno od regije) pravzaprav del sredozemske dediščine, božansko lepega sirijskega migranta, deležnega poželjivih pogledov mladih otočank, lastnika jahte na robu bankrota, zakonski par z gorečo željo po naraščaju … in razposajenega osla, ki z glasnim riganjem oznanja vsako novo ljubezensko združitev.

Tomićev neprekosljivi adut je humor, s toplino in ironijo spreminja pogled na težavne življenjske situacije, in pri tem ohranja upanje, da se za vsako težavo skriva tudi rešitev.

O avtorju: 

Ante Tomić (1970, Split), hrvaški pisatelj, novinar in filmski scenarist, je avtor več uspešnih in večkrat ponatisnjenih romanov in kratkih zgodb. Novinarsko pot je začel pri časopisu Slobodna Dalmacija, za katerega še vedno redno piše kolumne, od leta 2001 pa dela pri Jutarnjem listu.

Tomić se je proslavil z romanom Kaj je moški brez brkov (prev. Đurđa Strsoglavec, VBZ, 2003; izvirna izdaja 2000), ki je doživel več ponatisov in bil prirejen za gledališko predstavo (HNK Zagreb, režija Aida Buković). Leta 2003 je izšel roman Nič nas ne sme presenetiti (prev. Aleš Čar, VBZ, 2003), tudi ta roman je doživel filmsko adaptacijo, režiser Rajko Grlić je po njem posnel film z naslovom Karaula (2006). Tomićev ustvarjalni tok se v naslednjih letih nadaljuje z naslednjimi deli: Veliki šoping (kratke zgodbe, prev. Dušan Čater, VBZ, 2006), Klasa optimist (zbirka kolumn, 2004), Ljubav, struja, voda, telefon (roman, 2005), Krovna udruga i druga drama (drame v soavtorstvu z Ivico Ivaniševićem, 2005), Građanin pokorni (kratke zgodbe, 2006), Dečko koji obećava (izbrane kolumne, 2009), Čudo u Poskokovoj Dragi (roman, 2009), Vegeta blues (novela, 2009), Nisam pametan (izbrane kolumne, 2010), Punoglavci (roman, 2011), Veličanstveni Poskokovi (roman, 2014) in Upanje (Nada, 2024). Sodeloval je tudi pri pisanju scenarijev za televizijo in film.

Kljub uspešni pisateljski poti Tomić ni opustil novinarstva, za reportaže in kolumne je prejel nagrado Hrvaškega novinarskega društva (1996 in 2005). Za literarno ustvarjanje je bil leta 2006 nagrajen s kiklopom (za kratke zgodbe Građanin pokorni).