Ta roman je resnično brez zatona ›sreče‹, ki jo Vera premočrtno išče vse svoje življenje, čeprav nam daje kar s prvim stavkom vedeti, da je njena dejanska sreča že ›zatonila‹. Tridelna zgradba besedila ustreza postajam na poti tega iskanja. Idilični začetek nam odpre pogled v čase in kraje neskončnih možnosti, razkošno življenje v meščanski družbi na vrhuncu njenega samozavestnega kozmopolitizma v zrelih letih ruskega imperija.

Prihod novih časov z novo, boljševiško politiko pomeni slovo domačega mesta od pridobitev celotne civilizacije, za Vero pa predvsem tudi slovo od nesmrtne mladostne ljubezni. Njene sence išče še mnogo pozneje, ko živi v Franciji, ko se prek številnih, različnih ljubimcev in ljubezni prebija proti edinemu svetilniku svojega življenja – tisti dokončni sreči, ki jo je nekoč, kot nevedna deklica, nekako že použila, a hkrati izgubila.

O avtorici:

Ruska pisateljica Nina Nikolajevna Berberova (1901–1993) je večji del svojega življenja preživela v tujini. Po otroških in mladostnih letih v domačem Petrogradu ter po vojno-revolucionarni vihri je leta 1922 skupaj z možem Vladislavom Hodasevičem emigrirala, najprej v Nemčijo, potem na Češkoslovaško in v Italijo, po letu 1925 sta živela v Parizu. Čeprav se je vmes že dvakrat ločila, je Nina Berberova ostala zvesta Parizu vse do leta 1950 in ta čas na različne načine sodelovala z ruskimi emigrantskimi skupinami ter njihovimi publikacijami.

Leta 1950 se je preselila v ZDA, kjer je živela do konca življenja. Na univerzah Yale in Princetone je predavala ruščino in rusko književnost, ves čas pa akademsko delovala tudi na drugih severovzhodnih ameriških univerzah ter bila povezana z emigrantskim literarnim ustvarjanjem. Sovjetsko zvezo je obiskala le še enkrat, malo pred svojo smrtjo. Umrla je v Philadelphii.

Literarno delo Nine Berberove je postalo bolj znano šele od konca osemdesetih let, predvsem zahvaljujoč večjemu številu prevodov v druge evropske jezike.