Kurji pastir

»Prepričan sem, da v zgodnjem otroštvu dobimo nekakšna nevidna očala, ki nam potem celo življenje barvajo pogled na svet. V tem oziru je morda veliko tistega, kar sem doslej ustvaril, že zaznamovano z mojimi izkušnjami v daljni preteklosti. A Kurji pastir je ob vsem tem gotovo knjiga, ki jo pisatelj piše le enkrat v življenju. V tem romanu sem se namreč namenoma vračal v svoje zgodnje otroštvo. Zanimalo me je, kaj vse se mi je takrat res dogajalo, kako je morda vplivalo name in kakšna so torej lahko ta nevidna očala, ki sem jih takrat dobil,« pojasnjuje avtor, ki se je uveljavil z deli, kot so Petelinji zajtrk, Ločil bom peno od valov, Ki jo je megla prinesla in Muriša, tokrat pa se podpisuje pod presenetljivo knjigo, ki jo je ustvaril s prav posebno tehniko.

»Pomagal sem si z metodo aktivne imaginacije, ki jo je C. G. Jung sicer razvijal v psihoterapevtske namene, sam pa sem jo sčasoma preoblikoval v svoj ustvarjalni postopek. To mi je omogočilo, da sem med snovanjem tega romana v sanjah veliko časa preživel z očetom in mamo, ki sta seveda že pokojna. Pa tudi z mnogimi drugimi protagonisti sem se pravzaprav družil na tak način. Znašel sem se na nekakšnih sprehajališčih za vračanje, kjer se mi je postopoma razkrivalo tudi veliko tistega, česar se doslej nisem spominjal ali pa sem morda potlačil. Tudi zato je roman Kurji pastir dobil podnaslov Prva knjiga, saj nameravam napisati še Drugo in Tretjo.«

Roman Kurji pastir tako ni spominska proza, ampak proza spomina, tistega najglobljega, ki se nam podi po podzavesti in ga je težko zbezati na plano, kaj šele s takim občutkom, kot to počne Feri Lainšček, ujeti na papir. Z značilno avtorsko govorico, ki je tokrat še posebej zaznamovana z lastno izkušnjo, ustvari vzdušje bivanja in odraščanja v hiši iz ilovice in pokrite s slamo, ki je imela »le tri bivalne prostore, s spodnje strani pa se je nanjo naslanjal še lesen napušč z drvarnico, svinjakom in kurnikom.« Način, kako se vživi v mater in očeta, ki rojstvo otroka doživljata vsak po svoje, je neverjeten, in priča o globoki povezavi s preteklostjo, ki bo zdaj za vedno ostala živa med platnicami Kurjega pastirja.

Odlomek iz knjige:

»Dvignila se je in s pogledom mrzlično iskala ranljivo mesto, kjer so stene popustile, nato je opazila vodo tudi na klopi, s katere je bila vstala. Potipala se je, si obrala krilo in zaprepadena ugotovila, da je tudi po nogah mokra. Nobenega dvoma torej ni bilo, da ji je odtekala plodovnica. Obstala je sredi kuhinje, držeč se z obema rokama med nogami in mrzlično premišljala, kaj lahko to pomeni in kaj mora zdaj napraviti. Ko je Pištek zjutraj odhajal na cesto, še ni čutila popadkov in ga je mirno pospremila do praga, zdaj pa je bilo na mah vse drugače.«

Recenzije: 

Ja, Feri Lainšček je v Kurjem pastirju (spet) magični realist. Ne le zato, ker ustvarja svet, ki je večji od življenja, ki je neverjeten, mističen in poetičen, ampak zato, ker se zdi tak šele z distance. Ko si sredi dogajanja, ko si sredi knjige, se sploh ne zdi, da je tak. Ko padeš v Kurjega pastirja, ko te posrka magija teh besed (pa naj to še tako zveni kot floskula), se zdi vse logično in vse prav. /… / … ob romanu Ki jo je megla prinesla [ga] postavljam v vrh romanopisja Ferija Lainščka.« (Petra Vidali, Večer)

»Avtofikcijska pripoved tako prinaša predvsem zgodbo o piščevi ne več mladi materi in v boljše življenje zazrtem očetu, prek premišljene simbolne govorice pa očrta tudi širšo družinsko in vaško skupnost.« (Maja Šučur, Dnevnik)

»Prizori, ki jih opisuje, niso velike, herojske zgodbe, pač pa malokrat povedane zgodbe, ki so posebne zaradi načina obravnave spomina. Pri tem gre za pristno nostalgijo in opis bližine med dvema človekoma, ki sta si morala življenje ustvariti iz nič. … Dovoli nam vstopiti v intimni kozmos svojih staršev (in tako širše družine kot tudi vaške skupnosti), vendar nikoli ne izda preveč. Seganje od posamičnega k splošnemu doseže tako, da na »vse, kar je«, pogleda z umirjenim, distanciram očesom ter tako ustvari prefinjen portret – »lastnega postajanja«.« (Gabriela Babnik)

»Pisateljevo skromno, a radostno otroštvo se z romanesknimi in žanrskimi prvinami pretopi v motiv nekega otroštva, pri čemer je pogled v družinske odnose in dinamiko sicer pomemben, ne pa najpomembnejši. Ob tem namreč slika tudi in predvsem skupnost, življenje, vsakdanje bitke in medsebojne odnose preprostih, malih ljudi z ruralnega obrobja. Literarni poskus, v katerem pisatelj raziskuje meje svojega spomina in išče odgovor na vprašanje, kaj in kako je oblikovalo njegov poznejši pogled na svet, je dragocena bralska izkušnja, ki nas drži v pričakovanju, v nas vzbuja radovednost, kaj je res in kaj je fikcija, ter nas spodbuja, da si podobna vprašanja zastavimo o sebi.« (Nina Gostiša, Ars).