MODRO OKRASJE

Filiz v svojem zgoščenem, preprostem in ganljivem jeziku pripoveduje o odraščanju v vasi v vzhodni Anatoliji, o svojem begu iz očetove hiše in upapolni poroki, poznejših preštevilnih razočaranjih in poniževanju, o selitvi v ›bogato Evropo‹ (v Avstrijo) in končno tudi osvoboditvi od nasilnega moža.
Ta na videz in tudi po genezi dokumentarna zgodba (nastala je po resničnih dogodkih) je napisana nadvse spretno, saj se zdi, da je besedila v njej razmeroma malo, stavki so kratki, skoraj telegramski (Filiz ni ravno učena in v nemščini se izraža le okorno) – bralce pa prevzema močan učinek njenega sporočila. To v pripovedovalki ni že izoblikovano, temveč se ji medi in zori skozi celotno knjigo: ogorčena obsodba vsakršnega medčloveškega nasilja, katerega se tudi Filiz sama šele od strani do strani, od modrice do modrice globlje zaveda. Čeprav je sicer mogoče (teoretično) razumeti mehanizme tako nečloveškega vedênja v ›tradicionalnih‹ patriarhalnih družbah, pa od prve do zadnje strani knjige popolnoma zbledi kakršnakoli toleranca do njegovega golega obstoja in do tovrstne brutalne ›folklore‹ nasploh.

Filiz in njene otroke naposled avstrijske državne institucije odrešijo trpljenja, čeprav šele z roba smrti. Modro okrasje je sicer zgodba o nasilju znotraj migrantskega miljeja v sodobni Evropi; toda problem religije (muslimani/nemuslimani) tukaj ni v ospredju, prav tako ne vprašanje nacionalnosti (npr. Turki/Kurdi). Da je zgodba postavljena v srednjeevropsko državo z delujočim socialnim aparatom, ji daje oster kontrast in enoznačen ›nauk‹. S tem pa nas opominja na še vse druge ›Filiz‹, ki vdane v spoštovanje ›tradicije‹ molče trpijo in – predolgo – skrivajo svoj boleči ›nakit‹.