Onkraj bregov Velike reke

Mnenja o knjigi:

Okoli nas mrgoli pozunanjenih vzgibov, zavajajočih čutnih diskurzov in egotripovskih prevar med katerimi v mlačnjavi zapečkarstva otopelo mljackamo in čakamo, da se pojavi Bog ali vsaj dušezdravec, ki nas bo odšlogal. Skratka, kot izpraznjene konzerve odmevamo klic po odrešitvi. In vendar je vse v nas. Predpogoj od vseh predpogojev je stik z lastno senco. Stran za stranjo nam pisatelj kot večplastni medecinman sporoča, da je za vsak premik k izgraditvi notranjega človeka pomembno zavedanje in, da je za vsak spust v podzemlje potreben pogum. S pogumom in eruptivnostjo se junaki romana soočajo s fantazmami senčnih predelov duše in se v vrtoglavi pustolovski pripovedi vedno bolj približujejo tistemu, čemur bi lahko rekli, dovoljenje za bivanje tu in zdaj … – Maja Gal Štromar, igralka in pisateljica

Enkratna zgodba o mladem moškem, ki ga pisatelj na različen načine zapleta z ženskami. Njegov brezbrižen in plitek odnos do žensk se skozi zgodbo spremeni šele, ko ga napake lastnih odločitev v dramatičnem zapletu dokončno obesijo na kavelj … – Renata Mikložič, prevajalka 

Vsakemu od nas se vsaj enkrat zgodi, da ostane brez tistega narisanega sveta v katerem živi. Izgubi vse. Ponovno je gol kot novorojenček. Junak romana se je takrat, ko je ostal popolnoma gol šele rodil. Pisatelj je s tem romanom še enkrat dokazal, da je biti človeški prednost, ki nam jo popačena realnost naveličanega kičastega vsakdana marsikdaj prikrije in da smo srečni tisti, ki jo uspemo najti. – Milena Kalacun, novinarka