Strah me je, torero

Pedro Lemebel se je rodil v revni četrti Sanitaga. Prav revščina in družbene razmere so močno zaznamovale njegovo otroštvo in svetovni nazor: »Doma nismo imeli niti ene knjige, in če se je kdaj pojavil kakšen časopis, je bilo vanj zavito meso – od krvi omadeževan papir.«

Leta 1987 je soustanovil umetniški kolektiv Yeguas del Apocalipsis (Kobile apokalipse), ki je s številnimi odmevnimi in provokativnimi dogodki opozarjal na pravico do življenja, do spomina in seksualne svobode. Kot razkrit homoseksualec je bil izjemno priljubljen v LGBT-skupnosti in deležen velike podpore (pa tudi kritike) čilske levice in komunistov, ko je v svojih delih osvetljeval zatemnjeni, marginalizirani Čile in izpostavljal kočljive teme (homoseksualnost, transspolnost, prostitucijo, revščino), zlasti v mestnih kronikah, ki jih je objavljal v pomembnih časnikih in revijah.

Med političnimi nemiri osemdesetih let se osamljen transvestit zaplete v nevarno igro. Od življenja tepena, a nanj kljub vsemu navezana Tetka z vogala se preživlja z vezenjem za visoke sloje. Mlad aktivist Carlos išče skrivališče za tajne sestanke. Iz čiste ljubezni mu Tetka ponudi svoje podstrešje in iz čiste ljubezni mu vse bolj vdano pomaga. Tudi diktatorju Pinochetu v otroštvu ni bilo z rožami postlano, a ima kljub vsemu veliko razlogov, da je ponosen nase, čeprav mora prenašati klepetavo ženo, ki mu kar naprej kaj očita. Na srečo ima svoje gorsko zatočišče, kjer vedno najde ljubi mir – do dne, ko se njegova pot dramatično prekriža z njuno.

Roman v radoživem, baročnem slogu proslavlja zmago čustev in erotike nad predsodki, pregradami in ozkosrčnostjo. Hkrati je ostra kritika dolgoletne vojaške diktature v Čilu.