Šumenje gozda

Karakaš se tudi v tem romanu postopoma vrača v svoje otroštvo in odraščanje, fascinirajo ga narava, še posebno gozd, in temne plati hrvaške zgodovine, ki še vedno ni izpuhtela iz glav ljudi, čeprav je od nekaterih dogodkov minilo že stoletje. V avtorju tekmujeta strah in želja, ki se izražata s travmo, humorjem in poezijo. Roman je po vsebini in obliki značilno Karakašev, zvit v svoji notranji logiki, natančen in tekoč, zamaknjen in razumljiv, tak, ki gre lahko naravnost v svet.