TELESA V TEMI

Roman je slogovno gibčen, ne da bi kadar koli izgubil svoj melanholični, ranjeni ton. Niti kadar teoretizira. Pripovedovalec je notri in zunaj, živi in gleda samega sebe in nas, bralce. Kadar živi svoje trpljenje, je redkobeseden, kar pove, pove v prazno, kadar gleda svoje trpljenje, najde velike, sintetizirajoče besede. Samorazgaljanju in samorazlaganju bi verjetno lahko rekli metafikcija, vendar pa ta žalostna beseda prav nič ne prispeva h ganljivosti Lenkove zmožnosti vživljanja. Kakor vsak razumen človek tudi pripovedovalec ve, da je veliko bolečino težko pripeljati v čisto, zvezno naracijo in da mu v takšni naraciji bralci tudi ne bi verjeli. Drobci in kosci so pripovedovalčeva organska, če ne celo edina izbira.

"Spomnim se, da sem kot študent hotel napisati kratko zgodbo o moškem, ki ga vara žena. Ona ne ve, da on ve, on pa ne ve, kako naj ji pove, da ima raka. Takrat sem bil še boj obupen pisec kot sem zdaj. Lahko sem opisoval občutja, da, vendar pa nisem imel nikakršnega smisla za zgodbo, fabulo. Veste, to je bilo še preden sem na odsotnosti zgodbe začel utemeljevati vso svojo avto-poetiko. Ta moški, o katerem sem hotel pisati, bi imel raka na modih. Kastracija, razumete? Vendar pa so bili liki medli, poanta ničelna; nisem prišel dlje od osnutka. Potrebno bi bilo nekaj več; nekaj, česar pa nisem bil sposoben dojemati in zapisati. To je bila torej zgodba, ki je nisem nikdar zapisal, vendar pa mi je pravzaprav tudi ni bilo treba, saj sem raka na jajcih navsezadnje dobil kar sam. Ampak to je bilo leta pozneje. Razumete ironijo?

,….nadaljevanje v knjigi

Prispevek v časniku Delo.