Knez se zaljubi v Helgo in ji milostno, saj izhaja iz nižjega stanu, ponudi zakon. Toda o hvaležnosti, ki jo pri tem pričakuje, ni ne duha ne sluha, namesto tega se znajde v vrtincu, ki silovito preobrne njuna razmerja moči. Helga po rojstvu njunega sina dokončno podivja in se spremeni v Demono – ubije lastnega otroka in očeta, hrepeni po neukročenih in dominantnih ljubimcih, tujih krajih, bližnjih srečanjih z divjimi živalmi; postane ženska, ki si je Sternenhoch ne more podrediti. Zato jo zapre v klet in tam pusti umreti. Le da ni povsem jasno, ali je Helga tudi dejansko umrla …

Trpljenje kneza Sternenhocha. Groteskni romanet bi prav lahko brali kot izjemno družbeno satiro o razpadajočem avstro-ogrskem imperiju, v kateri divja Helga napoveduje konec starega sveta, ali kot filozofski roman o volji in svobodi. Lahko pa tudi kot do groteske in absurda pripeljano zgodbo o ljubezni, ki v radikalni obliki prestopi mejo smrti, pri čemer so skrajne seksualne prakse odraz njene radikalnosti, trpljenje in norost pa spremljevalca na poti njene (ne)uresničitve. Morda je prav ta nenavadna, svojevrstno desadovsko obarvana mešanica razlog, da je bil roman dolgo spregledan.

Danes je cenjen ne le na domačem Češkem, ampak tudi širše, še več, govorimo lahko o pravi sodobni renesansi tega samosvojega češkega pisatelja in filozofa.

Leta 1990 je češki režiser Jan Němec po knjigi posnel film V ognju kraljevske ljubezni (V žáru královské lásky).

O avtorju:

Češki pisatelj in filozof Ladislav Klíma (1878–1928), ki mu pravijo tudi češki Nietzsche, se je rodil v Domažlicah v zahodni Češki. Potem ko je obupal nad šolanjem, se je predal nomadskemu življenju med Prago, Tirolsko, Zürichom in Železno Rudo v hribovju Šumava. Živel je od dediščine in donacij, kadar se ni selil, je čas preživljal na praškem mestnem obrobju, kjer je leta 1928 umrl za jetiko. V svojem času je veljal za družbeno nesprejemljivega ekscentrika, sporen pa je bil tudi za socialistično Češkoslovaško in verjetno bi utonil v pozabo, če ne bi nekateri protagonisti češke subkulture konec štiridesetih, predvsem pa v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v njem našli sorodne duše.

V delu Svet kot zavest in nič (1904) je razvil osnovno tezo svoje filozofije, da je svet zgolj fikcija, svoj radikalni subjektivni idealizem, po katerem sta absolutna le subjekt in njegova volja, pa tudi v drugih delih. Med njimi izstopata postumno objavljena roman Trpljenje kneza Sternenhocha. Groteskni romanet (1928) in novela Veličastna Nemeza (1932); roman je izšel nekaj tednov po njegovi smrti. Vendar je znan le del njegovega opusa, veliko svojih rokopisov, po mnenju nekaterih celo okoli devetdeset odstotkov, je namreč uničil.