Namestnica

Namestnica je ljubezenska zgodba. Začne se tako kot na tisoče drugih – spoznata se dekle in fant, se do ušes zaljubita, si ustvarita nov dom, samo zase … A nenadoma je ljubezni preveč za dva … Zaželita si otroka, test je kmalu pozitiven, punčka bo, in vsa presrečna pričakujeta tisti dan, ko bo pokukala na svet. Marketa bo prvič mama, Clovis je oče dveh deklet.

Toda porod ni tak, kot si ga je Marketa predstavljala (pustimo podrobnosti), še zdaleč ni lepa izkušnja, rojstvo hčerke pa je vse kaj drugega kot najsrečnejši dan v njenem življenju. Po porodu ne prepozna več svojega telesa, dojenje je boleče, ne gre ji, kot bi moralo, njeno telo je kot bojno polje, vsa razbolela, izčrpana in potrta koprni po stvareh, ki ji jih porodnišnica ne more nuditi. In materinskega nagona ni od nikoder. V Clovisu, ki se trudi okrog nje po svojih najboljših močeh – on se znajde, ima »materinski nagon«, meni Marketa –, ne najde opore. Pomisli, kako bi bilo, če bi imela namestnico. Nekakšno supermamo, ki bi bila gotovo vsemu kos.

Bo drugače, ko bosta z Zoé doma? Bo lahko kdaj odrinila grozljivi spomin na porod, bo zmogla dojiti kot vse mame tega sveta? Kdaj se bo v njej prebudil materinski čut, kakor ga opisujejo knjige?

Toda čudeža ni. Bolečine ne prenehajo, dojenje je še vedno mučno, Zoé ponoči joka ter Marketi in Clovisu ne pusti spati. Takole je najbrž v peklu, razmišlja Marketa. Za povrh se počuti kakor v tujem telesu, okornem in neprivlačnem, zdi se ji, da ni več pomembna, da šteje samo njen otrok. Clovis ji gre s svojo popolnostjo očeta, mame in ljubečega partnerja hkrati počasi na živce.

Namestnica ni zgolj »še ena knjiga o materinstvu«. Ni priročnik, ki bi vodil skozi prve tedne ali mesece starševstva, ni knjiga, ki bi materinstvo bodisi idealizirala ali pa nasprotno. Namenjena je ženskam, ki se po porodu počutijo kot v peklu, a si tega – propagandna sporočila, ženske revije, romantične komedije, družbena omrežja pa tudi družina, prijatelji in sodelavci rojstvo otroka prikazujejo kot najsrečnejši dogodek v življenju – ne upajo povedati na glas in se po tihem, tako kot Marketa, sprašujejo: »Zakaj vsem uspe, samo meni ne?«

O avtoricah: 

Sophie Adriansen je romanopiska, scenaristka, publicistka, zgodbarka in esejistka. V svojem prvem življenju, kot to obdobje imenuje sama, se je ukvarjala predvsem s številkami, leta 2011 pa se je popolnoma posvetila pisanju in doslej objavila več kot 70 del. Najbolj jo privlači literatura za otroke in najstnike: slikanice, stripi, romani, zgodbe … Sophie je dejavna tudi kot knjižna moderatorka in vodja delavnic pisanja. Pogosto gostuje po šolah in se z mladimi pogovarja o knjigah in pisateljevanju. Redno objavlja na svojem blogu Sophielit. Je ena od ustanovnih članic Lige profesionalnih avtorjev, združenja, ki se zavzema za preživetje pisateljskega poklica. Sophie Adriansen ima dva sinova. Po rojstvu prvega se je dolgo spopadala z depresijo, in ta izkušnja jo je spodbudila k pisanju Namestnice.

Mathou je ilustratorka in striparka. Svojo prvo knjigo, strip Les Wonderwomen aussi mettent une culotte gainante (»Tudi čudežne ženske nosijo hlačke za oblikovanje postave«), je objavila leta 2016. Njeni stripi pripovedujejo o različnih temah iz vsakdanjega življenja, zlasti pa o ženskih tegobah, kot so tesnoba in fobije, odnos do telesa, prekomerna teža itd. Besedilo večinoma napiše sama. Ustvarja tudi družabne igre, sestavljanke in pobarvanke. Ima hčer, tako kot Sophie Adriansen (in Marketa) z moškim, ki ni prvič postal oče in se je zato »znašel«. Risbe v knjigi Namestnica je posvetila tudi njej. »V trgovini z otroki bi izbrala tebe,« je zapisala, »in četudi sem sprva oklevala, ali bi te nesla nazaj, si najboljša oseba na svetu. Zelo ponosna sem, da sem tvoja mama.«