Dialektični antibarbarus

»Krleža je bil član Komunistične partije Jugoslavije od ustanovitve leta 1919, v času ponavljajočih se polemičnih valov o socialni umetnosti med svetovnima vojnama pa eden redkih javno znanih pristašev komunizma in marksizma, ki se ni mogel niti se ni hotel zakriti z ilegalnim imenom ali psevdonimom. Na vrhu predvojne polemike na skrajni politični in umetniški levici se je leta 1939 do konca izpostavil s svojim imenom in dal na tehtnico ves svoj levičarski ugled. […] Takoj na začetku, ko opisuje grozljive okoliščine s konca tridesetih let in najavlja grozo, ki bo še sledila, se postavi v funkcijo, ki se ji sicer poleg »mrtva straža« v vojaškem slovarju reče tudi »avantgarda«.

Ta je postavljena za vse, kar kot naslovnik divjih in neprestanih napadov mora braniti z lastnim življenjem ne glede na vse ozire in okoliščine, ki kličejo po tem, naj zdaj, v trenutku odločilne nevarnosti, v vrstah komunističnih revolucionarjev vlada enotnost – in to taka, ki jo narekuje vodstvo iz Moskve in s tem uničuje še to malo pameti, kolikor je je mogoče ubraniti pred apokaliptičnimi okoliščinami. Kako se postaviti po robu fašizmu in nacizmu, ki že prodirata po Evropi in najavljata nastanek krvavega imperija? […]

Ne gre le za umetnost, čeprav gre izrazito za umetnost – gre za zmago nad skrajnim sovražnikom, v primerjavi s katerim je bil dotedanji potek razrednega boja nežno soočenje. In gre za ohranitev horizonta revolucije, ne pa za kako estetsko utopijo. Krleža bi molčal, če ne bi prav iz vrst tistih, ki naj bi ohranjali upanje, da je zmaga nad sovražnikom mogoča in da revolucionarni prevrat ni prazno upanje, prihajalo toliko nespametnega besedičenja, polnega arogantnega in hkrati militantnega prepričanja in samovšečnosti.

Krleža ne ponuja le obrambe lastnega dela in morda še nekaj obrambe nadrealističnih kolegov Marka Ristića in Oskarja Daviča, ampak brani razsodno moč pred odpovedjo sleherni razsodnosti v imenu že odkrite in v jasna pravila pretočene absolutne resnice. […]

Dialektični antibarbarus ne sodi le na sicer častno mesto v zbirki najbolj prodornih spisov, ki so nastali v jugoslovanskih polemikah in soočanjih na levici med svetovnima vojnama. Tudi ne sodi le na vidno mesto med spisi, ki so na vseh koncih sveta, posebno pa Evrope, postavili neprehodno mejo abotnim predstavam socialističnega realizma in jih soočili z realizmom in socializmom, kakršna bi morala biti. Spada celo v zgolj socialistične in komunistične levičarske knjige, ki so rekle bobu bob tako kot André Breton v trockističnem manifestu ali Karel Teige v »Nadrealizmu proti struji«, a ne samo to. Spada v dela, ki so umetnost postavila v zvezo z revolucijo na poseben način, značilen za vso moderno dobo.

Iz knjige:

… želim opozoriti na okoliščine, v okviru katerih poteka ta pogovor, še zlasti pa na to, da med pisanjem teh vrstic nisem niti za eno samo sekundo pozabil, da se okrog nas preliva kri in da je ta konferenca pred zaveso današnje evropske drame le dokaz več, da živimo v razumsko in moralno popolnoma neuravnoteženih razmerah. To, kar tukaj (žal proti svoji najboljši volji) objavljam, je skromen in zelo obziren prispevek k študiju patologije naše literarne dialektike … in ima le en namen, in sicer da bi tudi tisti, ki prihajajo za nami, imeli priložnost nekega dne ugotoviti, da sem že v reviji Danas … opozoril na to, da je bil tisti lajež okrog nas bolni pojav in da od ljudožerskega požiranja svojih lastnih soborcev profitira le tisti tretji literarni faktor, ki se pripravlja, da nas bo vse skupaj z največjim veseljem in ljudožerskim zadovoljstvom pojedel …« – Miroslav Krleža

Naslovna ilustracija: Samira Kentrić.