Dorotejine solze

Dorotejine solze je zgodovinski roman slovenskega pisatelja Ivana Sivca, ki bralca popelje v življenje klaris iz samostana Mekinje pri Kamniku ter v čas baročne Slovenije. V središču pripovedi je življenjska zgodba razsvetljene in dobrotljive opatinje Doroteje Sidonije Gallenberg (1664–1728), ene najzanimivejših osebnosti mekinjskega samostana.

Roman razkriva svet samostanov, ki so bili skozi stoletja pomembna duhovna središča, pa tudi izobraževalni, kulturni in gospodarski centri. Sivec skozi bogato pripoved predstavi življenja plemkinj, ki so vstopile v samostan, ter njihove duhovne ideale, dvome in skrivnosti.

V zgodbi se prepletajo številni dramatični dogodki in legende: zgodba protestantske odpadnice, srednjeveška ločitev, zamolčana ljubezen, skrivnostni rudnik zlata, zeliščni čudež ter pripovedi, povezane s sv. Primožem. Posebno pozornost pritegneta tudi dve veliki zgodovinski osebnosti – Janez Vajkard Valvasor in Primož Trubar.

Roman je hkrati poklon samostanu Mekinje in mestu Kamnik, ki ga avtor opisuje kot slikovit prostor pod Kamniškimi planinami. Pripoved združuje zgodovinska dejstva, legende in literarno domišljijo ter odpira manj znano poglavje slovenske zgodovine.

Spremne besede so napisali dr. Damjan Hančič, župan Občine Kamnik Matej Slapar in direktorica Javnega zavoda za kulturo Kamnik Irena Gajšek.

Dorotejine solze Ivana Sivca je enajsta knjiga iz zbirke Slovenske grajske zgodbe.

📌 Za bralce, ki jih zanimajo:

• slovenski zgodovinski romani
• zgodovina samostanov na Slovenskem
• Kamnik in zgodovina Gorenjske
• romani Ivana Sivca