Strmenje

Po večkrat ponatisnjeni uspešnici Vita Dolorosa je navdih za svojo novo zbirko kratkih zgodb Strmenje poiskal v evangeljskih odlomkih, ki niso nujno vezani na dogodke velikega tedna. Zgodbe včasih zelo zvesto sledijo svetopisemski predlogi, včasih se od nje precej oddaljijo, prav vedno pa zadenejo bralca v srce in dušo.

Zgodbe, ki ganejo.
Zgodbe, ki nagovorijo.
Zgodbe, ob katerih se orosijo oči in zajoče srce.
Zgodbe, katerih zaključek nagovori dušo in ji da upanja na srečen konec.
Zaključek, ki obvisi nekje v zraku, a hkrati opomni, da je ves čas z nami Ljubezen.
Da se bomo po padcih pobrali. Jih premagali. In skupaj z Njim vstali.

Nagovore in zgodbe, ki zarežejo v misli, v srce in dušo, je z odličnimi ilustracijami opremil ilustrator in stripar Matija Jošt Čušin.

Odlomek iz knjige: 

Stal je tik pod vrhom gore in govoril.

Sonce za njegovim hrbtom je žarelo v zlatordečih barvah, da se je na trenutke zdelo, kot da nebo gori. A ni gorelo le nebo. Gorele so njegove besede.

Ni sipal ognjenih plamenov, a kar je rekel, je zapeklo. In zaskelelo.

Ni govoril z močjo, a govoril je v moči. In jaz sem bil brez moči.

Ni vpil in ni povzdigoval glasu. Morda ga res niso prav vsi razumeli, a slišali smo ga čisto vsi.

Njegov glas je z vrha gore segel v globine morja. Do dna.

Njegov glas ni pretresal puščave, a je pretresel moje srce. Ki je včasih žalostno in pusto bolj kot puščava.

Njegov glas ni lomil ceder in zvijal hrastov, a besede, ki sem jih slišal, so me zvile in lomile vse, kar se je v meni še upiralo.

Njegov glas ni razgaljal gozdov, a kar je povedal, me je sleklo. In sezulo. Da si nisem upal ozreti se okrog sebe. Kajti bal sem se, da vsi vidijo mojo nagoto. Nagoto moje duše. Da bolščijo vame, da kažejo s prstom name in se mi posmehujejo. Razgaljenemu pred vsemi.

O avtorju: 

Gregor Čušin je študiral dramsko igro na AGRFT. Po študiju se je zaposlil v MGL, kjer je s krajšo prekinitvijo ostal vse do leta 2018, ko se je podal na samostojno pot. V ljubiteljskih in polprofesionalnih gledališčih se pogosto loteva tudi režije predstav. Izjemno odmevne so njegove avtorske monodrame Hagada, Evangelij po Čušinu, Pešec in Jona, besni prerok, kjer se ukvarja s krščanskimi temami.

Kot eden najbolj ustvarjalnih umetnikov je s svojimi predstavami redni gost pred polnimi dvoranami po vsej državi. V svojih besedilih na edinstven način spaja krščanske in druge družbene teme z umetniško besedo, ki je včasih humorna, že naslednji trenutek pa smrtno resna in zadane naravnost v srce. Človek tako lahko gleda eno in isto predstavo tudi trikrat, pa se je ne naveliča – vsebina je namreč vsakič malce drugačna, besedilo pa ima toliko sporočil, da jih z enkratnim ogledom niti ne opaziš vseh. Strmenje je nekakšno ‘logično’ nadaljevanje večkrat ponatisnjene Vite Dolorose.