Na boks s kraljico

Gre za sproščene in nepretenciozne zapise popotniških pripetljajev: od obiska afriškega filmskega festivala prek postankov po vaseh ter sodelovanja pri različnih lokalnih kuharskih opravilih do prebiranja skrajšane verzije Otoka zakladov. Knjižica se konča z vrnitvijo v domovino in zapisom: “Že na letalu sem po poročilih izvedela, da je kosovska kriza še vedno osrednja novica, kakor je bila od mojem odhodu v Afriko. Še uro dlje smo morali čakati na ljubljansko letalo, ker je bil let za Zagreb odpovedan: zračni koridorji so bili namenjeni natovim letalom. Dobrodošli doma!”

Iz recenzije Mareta Cestnika (Ars, 5. 10. 2008):

Drobna, vendar oblikovno nenavadna, izzivalno skromna in obenem razkošna potopisna knjiga Veronike Klančnik je neovrgljiv dokaz, da potovanje ne more izgubiti čara, če ga pravajajo oči, ki gledajo neskaljeno otroško. Besedilo nima skrbno premišljene fabulativne hrbtenice, temveč se rado in voljno zadovolji s posrečeno prebranimi dnevniškimi zapisi. To je bralcu dobro vodilo k zaupanju in k občutku verodostojnosti. Naslov Na boks s kraljico je seveda zavajajoč, in to najbrž namenoma, čeprav zagotovo brez zlonamernosti: izvoljena kraljica manjšega ljudstva ob reki Volti svoji beli gostji brez obotavljanja razkrije, da je njena zveneča titula zgolj socialni statusni simbol, ki predvsem obvezuje, in tudi boks je v besedilu omenjen le z razdalje, brez poudarkov motivnega poročevalskega izziva.

(…) Potopis Na boks s kraljico se bere kot zaupen klepet z nekom, ki ga je veselje poslušati in ki vas noče pokroviteljsko podučevati.

O avtorici: 

Veronika Klančnik (1974 – 2005), vizualna umetnica, publicistka, umetnostna kritičarka, scenaristka in prevajalka. Leta 2001 je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije kulture, leta 2004 je na ženevski univerzi v Švici magistrirala iz literature in estetike. Pisala je članke o likovni umetnosti, gledališču, literaturi in drugih področjih ter objavljala intervjuje s sodobnimi umetniki. Redno je objavljala v Sobotni prilogi časnika Delo, v Nedelu, v Večeru in drugih publikacijah. Od leta 2001 je bila dejavna tudi kot umetnica. Za njene projekte je značilna socialna angažiranost in interakcija s kompleksnim tkivom socialnega prostora. Leta 1999 je v okviru šole filmske pripovedi Pokaži jezik napisala scenarij za celovečerni film, ki je bil leta 2001 sprejet na scenaristično dodelovanje pri Audiovizualni Eureki, ki je potekalo v Istanbulu in v Bukarešti. Po njenem scenariju je nastal celovečerni televizijski film Plan B.