Ni naključje, da se v naslovu pojavi orka ali kit ubijalec, ki združuje dve temeljni prvini: navidezno krotkost in prijaznost, ki jo ta vrsta kita kaže navzven, čeprav je znotraj prostor divjega in ubijalskega.

Žival, ki zaniha od znotraj navzven, ki – kakor Grabnarjeva poezija – niha v času in prostoru in kaplja iz papirja naravnost v bralca, ga opija z mistično, prvinsko, trpko in mestoma skrajno bolečo pesniško govorico; in prav tu se Orkin spev razpre pred nami, da ga nikakor ne moremo preslišati. To je namreč spev nas samih, dialog z lastnim jazom, je vztrajno samoprisluškovanje. Prefinjena pesniška govorica in linija, po kateri so pesmi v tej zbirki grajene, nas namreč prisilita, da se kakor orka potopimo vase, se preplavamo, pa vendar vedno znova sizifovsko splavamo na površje, ne da bi na tej poti našli dno ali iskani življenjski finale.