Materinstvo, solidarnost žensk, odnos med moškim in žensko, pluralnost spolnih oblik, odkrivanje kolektivne in osebne identitete ter skupnega jezika, ki naj omogoci izraziti moderno žensko senzibilnost, so glavne teme njene poezije. Pesnenja se loteva s pravo dramaticno vnemo. Prizadeva si na novo brati preteklost in sedanjost. Ker bo le tako spet vzpostavljeno dostojanstvo ženske, pesnice, judinje, lezbijke. Gre torej za osvoboditev ženske in hkrati za govorico, drugacno od patriarhalne, ideološko obremenjene. Richeva želi vrniti besedi njeno nekdanjo magicno in rotilno funkcijo, tisto psihicno energijo, ki se sprosti v trenutku, ko se ženska zacne gibati proti novemu prostoru, onkraj družbenih omejitev, ki jih vzpostavljajo moški.