April je vzel pesnika, misleca, izjemno prodornega in plodnega literarnega kritika ter jezikoslovca. Ferrater je prvi prevajalec Kafke v španščino (s prevodom Procesa iz 1966), a tudi prvi, ki je na polotok uvedel Glinza, Sapira, Bloomfielda, Benvenista, že od leta 1969 naprej so njegovi študentje lahko poslušali tudi predavanja o Chomskem. V posthumno objavljeni zbirki kritiških zapisov Pisatelji v treh jezikih (Escritores en tres lenguas, original v španščini) je najti nikoli dokončan založniški projekt nenavadne enciklopedije, v kateri se pod geslom tega ali onega znanega pisatelja skrivajo iskrivi, a vendar izjemno poglobljeni eseji. Med imeni najdemo Joycea, Prousta ali Büchnerja, pa tudi Jüngerja, Laclosa ali Williama Blakea, kot bi hotel pesnik predstaviti vse široko literarno obzorje, ki ga je izgradil v zelo nekonvencionalnem življenju. Do svojega desetega leta ni stopil čez šolski prag, leta vojne je preživel v Franciji, se po vrnitvi vpisal na matematiko, pa študija nikoli ni dokončal, se začel učiti slikarstva, a se potem uveljavil kot likovni kritik, nenadoma je začel objavljati pesmi in jih še bolj nepričakovano prenehal pisati, bil je vseskozi strasten bralec in pisec razmišljanj o vsem, kar je sploh kdaj prebral, dokler se ni ob slučajnem srečanju z neko slovnico katalonskega jezika odločil, da je slaba in da bo zato sam napisal novo. To je bil vzgib za njegovo zadnjo intelektualno strast – jezikoslovje – ki jo je prekinila prostovoljna smrt.