Pesem nas sooči s tem, kar je. Strah in vojna sredi vetra se morata spremeniti. Ubogo človeštvo vsega tega ne prenese več. Nikoli ne. Še vedno je veter, še vedno so grozote, ki se razpihujejo okoli nas. Poezija Leva Detele je razumevanje sveta, o katerem si ne upa govoriti vsak. Tu so ljudje, živali, narava, ki padajo zaradi sovraštva, ki ga je treba uničiti. Zato naj te pesmi žene veter – subjekt kot glasnik lahko namreč marsikaj doseže. In to vsekakor ni odpadniško ali disidentsko. Avtor nas ob svojem 85. rojstnem dnevu razveseljuje z delom, ki kaže na jasno intelektualno misel, občutljivost za človeka in okolje ter veliko voljo do dela in življenja. Vse pa se je začelo z besedo. Z avtorjevimi pobegi in njegovo kritično mislijo.

Tonja Jelen

***

Ko bi me kdo vprašal, koga izmed mlajših slovenskih pesnikov bi postavil v prve vrste, bi brez dolgega premišljanja rekel: Leva Detelo … Kako? Literata na Dunaju, kamor se je pred davnimi leti zatekel pred „svobodo“, kakršna je zavladala v drugi, formalno republikanski, v resnici pa še dosti bolj monarhični Jugoslaviji, kakor je bila prva, Karađorđevićeva; literata, ki mu je spoštljivih 85 let, bi uvrstil med „mlajše slovenske pesnike“? Smo vendar še pri pameti? Ne, seveda ne. Taka presoja ni presoja pameti, ki računa s prsti, je iz uvida modrosti, ki računa s srcem. Ne morem reči, kakšna je starost Leva Detele v njegovem telesu, kakšna v njegovem duševnem počutju in občutju – vsekakor pa morem reči, da je skoraj brez starosti v svojem pisanju, v svojih tako preprostih verzih, ki ne iščejo dovršenosti v stopicah, ko sta jim dovolj polnost in svežina domislekov in podob, iz česar je prava poezija tudi sestavljena.

Vinko Ošlak

***

PROLOG

poznam angele brez kril
so zelo smešni
visoko izpod neba mi mečejo
cvetje naravnost na razkuštrano glavo

poznam pevke brez glasilk
njihova traviata je neslišna
molk odmeva od ušesa do ušesa
a zakaj bi razmišljali o zadnji večerji

poznam atlete brez rok in nog
tečejo v galopu v sinje višave
vendar jih nihče ne opazi
neizprosni so zakoni breztežnosti

poznam pisatelje brez knjig
nikoli jih ne srečam v čitalnici
radi bi šli v gozd nasekat drva
zima bo vsekakor ostra

***

ČLOVEK NE JEZI SE!

zakaj to nebo
in modri dež
ki sneži na predmestne hiše?

neka pogreznjenost
v asfalt in v pozabljena imena
o katerih ne veš ničesar

tu pred smetnjaki ob hiši
si pozabil na obraze in jezike
ampak regrat za stopnicami cvete in živi

človek ne jezi se
pojdi hitro čez cesto
delaj se močnega ker dviga se vihar